Podjetje in delo

Iz številke 3-4/2024

Peter Podgorelec

Izpodbojnost sklepa o izključitvi manjšinskih delničarjev zaradi kršitve pravice do obveščenosti

V sodni praksi obstajajo različna stališča o tem, ali lahko izključeni delničar izpodbija sklep skupščine o izključitvi, če na vprašanja o ponujeni denarni odpravnini, ki jih je postavil na skupščini, ni dobil popolnih in pravilnih odgovorov. Avtor podpira stališče, po katerem izključitev izpodbojnosti zaradi razlogov iz prvega odstavka 388. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) (denarna odpravnina ni primerna ali sploh ni bila ponujena ali ni bila ponujena pravilno) zajema tudi izključitev izpodbojnosti zaradi pomanjkljivih informacij, če se te informacije nanašajo na denarno odpravnino. Kljub možnosti takšne interpretacije, ki temelji na argumentum a fortiori, avtor meni, da bi bila zaradi različnih stališč v sodni praksi smiselna izrecna zakonska ureditev tega vprašanja, ne le v okviru postopka izključitve, ampak za vse primere korporacijskih transakcij, pri katerih je predviden poseben sodni postopek preizkusa primernosti kompenzacije. Avtor predlaga zakonsko rešitev po zgledu nemške in avstrijske korporacijske zakonodaje.

Aleksij Mužina, Katja Štemberger Brizani

Javna naročila in koncesije: spremembe pogodb zaradi povišanja cen in spremenjenih okoliščin

Prispevek obravnava spremembe javnonaročniških in koncesijskih pogodb zaradi povišanja cen in spremenjenih okoliščin s poudarkom na gradbenih pogodbah. Avtorja zavzameta stališče, da je kot vnaprej predvideno spremembo pogodbe o gradnji, ki v pravu javnih naročil (in koncesij) dopušča spremembo pogodbe med njeno veljavnostjo, v odsotnosti drugačnega dogovora strank treba šteti tudi zakonsko valorizacijo cene iz 655. in 656. člena OZ. Zaradi 655. in 656. člena OZ se taka sprememba (v nasprotju z ureditvijo v 95. členu ZJN-3 in 60. členu ZNKP, ki zahteva soglasje volj) lahko uveljavi z zahtevkom za zvišanje pogodbene cene oziroma razliko v ceni (enostranska oblikovalna pravica). Povišanje cene po sklenitvi (javnonaročniške ali koncesijske) pogodbe v nekaterih primerih ustreza tudi pojmu spremenjenih okoliščin, ki so v pravu javnih naročil in koncesij pod zakonskimi pogoji prav tako dopusten razlog za spremembo pogodbe med njeno veljavnostjo. Vendar je taka sprememba načeloma dopustna le ob strinjanju naročnika oziroma koncedenta. Če naročnik oziroma koncedent v spremembo pogodbe ne privoli (in v pogodbi ni bila vnaprej dogovorjena pravica do spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ali ta ni dopustna, ima izvajalec na voljo le zahtevek za razvezo pogodbe po 112. členu OZ, razen če gre za gradbeno pogodbo. Določbo 655. in 656. člena OZ je mogoče namreč obravnavati tudi kot posebno ureditev spremenjenih okoliščin, ta pa daje enostransko oblikovalno pravico. Na spremenjene okoliščine se je praviloma mogoče sklicevati tudi, če pogodba vsebuje valorizacijsko klavzulo ali dogovor o fiksni ceni. Ne glede na to, ali povišanje cene obravnavamo kot spremembo v skladu s pogodbo ali kot spremenjeno okoliščino, pa taka sprememba pogodbe ne pomeni bistvene spremembe in je zato dopustna.

Andreja Primec

Odmik od uveljavitve obveznosti skrbnega pregleda v zadevah trajnostnosti

Negotove politične razmere v Evropski uniji so otežile sprejetje direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti, enega pomembnejših gradnikov zelenega prehoda. Kljub doseženemu začasnemu dogovoru Sveta EU in Evropskega parlamenta o njeni vsebini decembra 2023 se je praviloma zgolj formalno glasovanje v obeh telesih sprevrglo v burno politično razpravo. Končno besedilo direktive, ki ga je Evropski parlament sprejel 24. 4. in ga mora potrditi še Svet, se razlikuje od decembrskega začasnega dogovora, slednji pa od končnega zakonodajnega predloga Komisije. Širi se krog zavezancev, medtem ko se predlagana dolžnost direktorjev za skrbni pregled v zadevah trajnostnosti opušča. Kljub temu obveznost skrbnega pregleda v zvezi s škodljivimi vplivi na okolje in na človekove pravice ostaja, s tem pa tudi odgovornost direktorjev, ki bodo pri temeljni dolžnosti »ravnanja v dobro družbe« (zakonitosti poslovanja) morali zagotoviti njeno izvajanje. Čeprav slovenska praksa korporativnega upravljanja temelji na poudarjanju interesov delničarjev, bodo družbe z izvrševanjem obveznosti skrbnega pregleda v zadevah trajnostnosti in s tem posredno tudi direktorji morali zasledovati interese drugih deležnikov.

Martin Dekleva

Nekatera vprašanja upravnega spora v postopkih javnega naročanja

Upravni spor, kot ga določa Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), pomeni posebno in dodatno obliko upravnosodnega nadzora zoper odločitve Državne revizijske komisije o zahtevkih za revizijo, katerega neposredni namen je predvsem varstvo javnega interesa. Poznavanje posebnosti tega pravnega varstva je pomembno, da lahko gospodarski subjekti kot (potencialni) ponudniki ustrezno načrtujejo svoja ravnanja. Pomembno je tudi z vidika njihovega zaupanja v pravni sistem. Zdi se, da drugače kot pri splošni sistemski ureditvi upravnega spora težišče tega nadzora ni v varstvu pravic in pravnih interesov zasebnikov kot ponudnikov v postopkih javnega naročanja, temveč v varstvu pravilnosti in zakonitosti odločanja Državne revizijske komisije kot sui generis organa. Odločitve Državne revizijske komisije, ki so lahko predmet upravnega spora, nimajo značilnosti upravnih aktov, ki jih Upravno sodišče običajno presoja. Pravno varstvo v upravnih sporih na področju javnih naročil je omejeno. Tožniki lahko vložijo le ugotovitveno tožbo, ki pa neposredno ne vpliva na postopek javnega naročanja. Avtor ugotavlja, da bo smiselnost in učinkovitost upravnega spora na področju javnega naročanja pokazala praksa. Pri tem bi bilo koristno razmisliti o nekaterih izboljšavah obstoječe ureditve, med drugim tudi o dodatnih pooblastilih, ki bi jih lahko imelo Upravno sodišče pri odločanju o tožbah, upoštevaje zahtevo po učinkovitosti in hitrosti postopkov javnega naročanja. V prispevku so predstavljene tudi bistvene značilnosti obravnavanega postopka pred Upravnim sodiščem.

Masha Korošec

(Ne)učinkovitost pravic letalskih potnikov v EU

Pravice potnikov v letalskem prometu so v EU zagotovljene v Uredbi 261/2004, ki si prizadeva za celovito obravnavo težav, s katerimi se potniki srečujejo, kadar je njihov let odpovedan, ima zamudo ali jim je bilo vkrcanje na letalo zavrnjeno. Kljub širokemu naboru pravic, ki so potnikom v teh primerih na voljo, je njihovo uresničevanje v praksi težavno, saj se je izkazalo, da se obstoja tovrstnih pravic zaveda le ozek krog državljanov EU. Poleg pomanjkljive seznanjenosti s samim obstojem pravic pa ureditev pogosto nalaga tudi nesorazmerno breme prevoznikom, kar se kaže v njihovi preveliki finančni ali organizacijski obremenitvi. Slednje tako privede do negativnega odnosa prevoznikov do uresničevanja pravic potnikov. Težnja po reformi področja varstva letalskih potnikov se je prvič jasno začrtala leta 2013, ko je Evropska komisija podala predlog za spremembo Uredbe 261/2004. Pred kratkim pa je bil izdan nov predlog Evropske komisije, ki poleg pomanjkljivosti Uredbe 261/2004 obravnava tudi pomanjkljivosti preostalih uredb, ki varujejo potnike v železniškem, plovnem ter avtobusnem prometu.

Eva Vervega

(Ne)dopustne zahteve po razkritjih podružnice tujega podjetja iz države članice EU

Mnoga podjetja z namenom vstopa na tuji trg in širjenja svoje dejavnosti izkoristijo možnost ustanovitve tuje podružnice. Ta pristop jim je praviloma dopuščen z zakonom in je odraz svobodne gospodarske pobude. Tujim podjetjem držav članic EU pa je to bistveno olajšano na notranjem trgu EU, ki omogoča svobodo ustanavljanja znotraj EU, zaradi tega pa naj bi bila ustanovitev podružnice tujega podjetja primerljiva z ustanovitvijo podružnice domačega podjetja. Podružnica kot organizacijska enota podjetja ni samostojna pravna oseba, temveč nastopa v imenu in za račun (tujega) podjetja. Za njeno ustanovitev se zahteva vpis v sodni register v državi, v kateri je ustanovljena, ni pa potreben ustanovitveni kapital. Sicer naj bi bila tuja podružnica enakovredna podružnici domače družbe, a zakon predvideva strožje pogoje in zahteve za prijavo za vpis podružnice v register. Avtorica v članku obravnava zahteve za prijavo tuje podružnice in se pri tem osredotoči na noveli ZGD-1I in ZGD-1L ter njun vpliv na registracijo tuje podružnice. Zahteve pri registraciji tuje podružnice avtorica presoja glede na pravo EU, saj je bistveno, da kot take ne ovirajo svobodnega ustanavljanja po pravu EU. Primerljivo je vpis tuje podružnice v sodni register urejen v Avstriji in Nemčiji, katerih pravna ureditev je tudi obravnavana v prispevku.