Iz številke 6-7/2024
TRAJNOST, ESG IN IZZIVI ZA PRAVNIKE
Iris Pensa, Ana Oštir
Pravna ureditev trajnosti v Evropski uniji in implementacija v Sloveniji – direktiva CSRD in posledice
Članek obravnava razvoj in implementacijo trajnostne zakonodaje v Evropski uniji in Sloveniji s poudarkom na novih obveznostih poročanja po standardih ESRS (enotni evropski okoljski, socialni in upravljavski standardi). Avtorici pojasnjujeta, kako nova zakonodaja, vključno z Direktivo glede poročanja o trajnostnosti (CSRD), nadgrajuje že veljavne pravne okvire, ki so bili vzpostavljeni za obvladovanje okoljskih, družbenih in upravljavskih izzivov. CSRD zahteva, da podjetja razkrijejo svoje trajnostne prakse in dosežke v skladu z enotnimi evropskimi standardi, kar povečuje preglednost in odgovornost ter zmanjšuje tveganje za »greenwashing«. Poročanje skladno s standardi podjetjem prinaša izzive, kot so zbiranje informacij in podatkov, vendar ponuja tudi priložnosti za podjetja, da izboljšajo svoje poslovne procese in konkurenčnost. Glavna teza članka je, da bodo z zagotovitvijo zanesljivih in primerljivih informacij deležniki opolnomočeni in bodo lahko s svojimi dejanji vplivali na bolj trajnostno delovanje podjetij. Avtorici tudi poudarita svoj pogled in željo, da podjetja poročanja ne bi obravnavala kot administrativno breme, temveč kot priložnost za trajnostno preobrazbo. Ključno je učinkovito uporabljati zbrane podatke za spremljanje napredka in prilagajanje strategij, s čimer lahko dosežemo dolgoročne okoljske, socialne in gospodarske cilje ter prispevamo k trajnostni prihodnosti.
Verica Trstenjak
Pravno varstvo glede trajnosti: okoljske in druge tožbe
Trajnost zahteva ustrezne pravne akte in učinkovito pravno varstvo. Članek obravnava možnosti postopkov v primeru kršitev okolja in podnebja, posebej v povezavi s človekovimi pravicami. Postopki so tako pred nacionalnimi sodišči kot tudi pred Sodiščem EU. Na slednjem so možni različni postopki, tako glede razlage prava EU po 267. členu Pogodbe o delovanju EU kot tudi tožbe Evropske komisije proti državam članicam ali tožbe držav članic proti EU. Med postopki pred Sodiščem EU so omenjene zadeva glede pogojev za uveljavljanje odgovornosti zaradi poslabšanja zraka, C-61/21, JP, ter zadeve v povezavi z jedrsko energijo in prenosi direktiv. Omenjen je tudi primer uspešnega postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, in sicer v odmevni zadevi KlimaSeniorinnen.
Jasmina Šetinc Šebek
Trajnostni izzivi in priložnosti za banke
Povzetek
Cilj evropskega zelenega dogovora je doseči podnebno nevtralnost Evrope do leta 2050, spodbuditi gospodarstvo z zeleno tehnologijo, ustvariti trajnostno industrijo in promet ter zmanjšati onesnaževanje. Iz akcijskega načrta Komisije za financiranje trajnostne rasti izhaja, da bo pri tem zelo pomembno vlogo imel finančni sektor. Banke vključujemo trajnostne vidike v bančne produkte, naložbe in storitve ter tako podpiramo nacionalne in globalne cilje trajnostnega razvoja. Ob tem pa obvladujemo tveganja ESG. Pričakovanja tako regulatorjev kot zakonodajalcev so do finančnih institucij visoka. Za banke to na eni strani pomeni izziv zagotavljanja skladnosti z veliko predpisi, na drugi strani pa priložnost za pozicioniranje na trgu. V prispevku sem poudarila nekatere vidike, ki so glede trajnosti v bankah pomembni, tj. zagotavljanje skladnosti z veliko predpisi, obvladovanje tveganj ESG, trajnostno financiranje vključno z razvojem zelenih produktov ter transparentnost nefinančnega poročanja.
KAZENSKOPRAVNA SEKCIJA POTI IN STRANPOTI (PRED)KAZENSKIH POSTOPKOV
Damjan Apollonio, Jakob Demšar
Spremembe Zakona o kazenskem postopku ter njihov vpliv na učinkovitost preiskovanja in dokazovanja kaznivih dejanj
O oblikovanju zakonskega okvira za preiskovanje kaznivih dejanj ne smejo odločati le ljudje, ki teh zakonskih okvirov niso nikoli uporabljali v praksi, zato je pri pripravi sprememb tako pomembnega zakona, kot je Zakon o kazenskem postopku (ZKP), nujno upoštevati tudi mnenja policije, tožilstva, odvetnikov in sodišča. Mnenja, ki namenjajo poudarek učinkovitemu odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev ter na drugi strani temeljnemu varovanju človekovih pravic. Ni pa dovolj spremeniti samo pravila kazenskega postopka, temveč se je treba ozreti tudi na druga področja kaznovalnega prava in uvesti spremembe kazenskega zakonika, insolvenčne, prekrškovne in gospodarske zakonodaje, delovanja politike in njenega financiranja, ki bi skupaj morali tvoriti trdne pravne in moralne temelje družbe. Policija pa z nedomišljenimi, včasih celo absurdnimi določili (pred)kazenskega postopka postaja brezzobi tiger pri preiskovanju najhujših oblik kriminala, žrtve kaznivih dejanj ne dosežejo satisfakcij, varnost državljanov in države se s predlaganimi spremembami ZKP ruši, obetajo se lahko tožbe proti državi, če ne bo ustrezno ukrepala na področju varnosti, k čemur jo zavezuje tudi ustava.
Boštjan Valenčič
Nevralgične točke slovenskega (pred)kazenskega postopka z vidika organa pregona
Slovensko kazensko pravo je pred pomembnimi prelomnicami. Čas, ko si storilci (bolj ali manj hudih) kaznivih dejanj pomagajo z najnaprednejšo tehnologijo in strokovnjaki na različnih področjih, ko imajo hudodelske združbe neomejene vire, medtem ko organ odkrivanja deluje s številnimi zakonskimi in tehničnimi omejitvami, kliče po družbenem diskurzu o tem, v katero smer naj kot država zavijemo, ali bomo učinkovito in (predvsem) hitro izvajali kazenske postopke ter bodo sodišča (bodisi z obsodilnimi bodisi z oprostilnimi) sodbami zaključevala postopke ali pa se bo slovenski kazenski postopek še naprej počasi razkrajal. Spremembe so nujne tako na področju kazenskega materialnega kot tudi procesnega prava. In sicer v smeri oblikovanja inkriminacij posebnega dela s čim bolj temeljnimi, bazičnimi miselnimi izhodišči za zajemanje neprava ravnanja in neprava uspeha, saj le take jasne in pomensko polne norme prispevajo k zavedanju o negativni moralni in družbeni zavržnosti dejanja kot celote. Hkrati pa je nujna široka družbena razprava o prenovi slovenskega kazenskega postopka, saj trenutno stanje ne omogoča učinkovitega sojenja, zlasti v najzahtevnejših zadevah, ki pa pomenijo lakmusov papir pravnosti naše države.
Blaž Kovačič Mlinar
Ali slovensko pravosodje lahko preživi 308. člen KZ‑1
Zaradi nepremišljenega povišanja zagroženih zapornih kazni z novelo KZ‑1G in zaradi objektivnega povečanja nelegalnih migracij skozi Republiko Slovenijo prihaja do preobremenjenosti slovenskega pravosodja in drugih državnih organov (policija, uprava za izvrševanje kazenskih sankcij) zaradi kazenskih postopkov po 308. členu KZ‑1. Posledice se že kažejo v povečevanju sodnih zaostankov in v prenapolnjenosti priporov in zaporov. Možne rešitve se kažejo v ponovnem znižanju zagroženih kazni za to kaznivo dejanje, izrekanju pogojnih obsodb in denarnih kazni za storilce, ki niso povratniki, manjšem številu odrejenih priporov (vsaj za obdolžence, ki so državljani članic Evropske unije) in večji uporabi institutov za prenos izvršitve kazni zapora.
SISTEMSKI PROBLEMI JAVNIH AGENCIJ IN REGULATIVNIH OBLASTI
Rajko Pirnat
Agencije kot institut upravnega prava
Avtor argumentira, da je posebna pravna ureditev agencij kot instituta upravnega prava smiselna zlasti zaradi neodvisnih regulatornih agencij, saj so za druga področja uporabne tudi druge oblike pravnih oseb javnega prava. Prikaže razloge za neodvisnost regulatornih agencij in opiše dimenzije, skozi katere se zagotovi dejanska neodvisnost, pa tudi njihova odgovornost. Na koncu obravnava nedavni primer poskusa vplivanja na delovanje Agencije za energijo glede uveljavitve novega omrežninskega akta, ki je v zadnjem času najbolj očiten primer poskusa vplivanja na neodvisnost delovanje neke agencije.
Rado Bohinc
Položaj, upravljanje in financiranje javnih agencij v Republiki Sloveniji
V tem prispevku najprej obravnavamo nastanek JA in s tem povezana odprta vprašanja, predvsem pomen ustanovitvenega akta, poimenovanja JA, ureditve upravljanja in premoženja ter financiranja JA v zelo raznovrstni praksi, ki je sledila sprejetju ZJA. V ureditvi teh vprašanj v področnih zakonih so velika odstopanja zaradi pravila, da ZJA velja le, kolikor s področnim zakonom ni drugače določeno. To je v dveh desetletjih od uveljavitve zakona povzročilo raznovrstnost ureditve temeljnih vprašanj do te mere, da danes težko govorimo o enem tipu JA v RS. Za nekatere JA se ZJA sploh ne uporablja v celoti, temveč le nekatere izrecno naštete določbe. Izraz agencija uporabljajo tudi za druge osebe javnega prava (skladi, družbe z omejeno odgovornostjo, javni gospodarski zavod) in celo vladne službe ali organe v sestavi ministrstev. Ustanovitveni akti ne vključujejo vseh nalog posamezne JA. Vloga ustanovitelja v upravljanju JA je odločilna, kar pomembno vpliva na uresničevanje zakonskega pravila o samostojnosti JA. Ustanovitelj namreč po ZJA imenuje in razrešuje direktorja ter tudi člane sveta JA. Kljub tem določbam ZJA so za delovanje svetov posamezni področni zakoni uvedli številne izjeme. Odstopanja od določil ZJA se nanašajo na način imenovanja direktorja, dolžino njihovega mandata ter sestavo sveta JA. Ugotavlja se, da je le pri polovici ustanovitvenih aktov JA izrecno določeno, kdo naj bi podpisal pogodbo o zaposlitvi direktorja. Med najpomembnejšimi odstopanji so tudi takšna, da so direktorji JA že po funkciji hkrati tudi predsedniki svetov JA, v nekaterih primerih pa so člani sveta kljub siceršnji prepovedi lahko tudi ostali zaposleni. Vsebina pogodb o zaposlitvi direktorja posameznih JA zakonsko ni poenotena. ZJA prepoveduje, da ustanovitelj vloži prostore in opremo v JA kot novoustanovljeno pravno osebo. Zakaj takšna določba v zakonu, je težko racionalno pojasniti. JA se med drugim ustanovi, kot je navedeno v ZJA (4. člen), če je s tem omogočeno učinkovitejše in smotrnejše opravljanje nalog, zlasti če se lahko opravljanje upravnih nalog v celoti ali pretežno financira z upravnimi taksami oziroma plačili uporabnikov. Upravne takse pa so po ZJA prihodek proračuna, in ne JA (42. člen), kar je vprašljiva ureditev z vidika zakonsko zastavljenega kriterija v 4. členu ZJA, namreč da se JA v celoti ali pretežno financira z upravnimi taksami oziroma plačili uporabnikov. Ne glede na določbo 39. člena ZJA, da prostori in oprema ostanejo v lasti ustanovitelja, da torej JA ne more imeti prostorov v svoji lasti, bo vendarle veljalo, da JA lahko ima svoje drugo premoženje, s katerim tudi, kot določa ZJA, jamči za obveznosti JA.
Peter Grilc
Organi za varstvo konkurence
Prispevek obravnava kompleksno vlogo in učinkovitost organov za varstvo konkurence (agencija/urad/komisija), ki so ključni za uporabo teorije konkurence v praksi. Poudarja, da čeprav obstajajo trdni teoretični okviri, je njihova uspešna uporaba odvisna od usposobljenih institucij, pri čemer se pojavljajo vprašanja v zvezi z zakonodajnimi okviri, umestitvijo agencij v sistem in splošno učinkovitostjo teh agencij. Sedanje metode ocenjevanja, kot je štetje števila začetih ali zaključenih zadev, veljajo za neustrezne, saj ne upoštevajo dejanskega vpliva teh ukrepov na gospodarstvo. Študije ponazarjajo omejitve takšnih statističnih ukrepov in poudarjajo potrebo po globljem razumevanju doktrinarnega in praktičnega pomena posameznih primerov. Razvoj organov (agencij/uradov) za varstvo konkurence izhaja iz potrebe po zagotavljanju poštenih tržnih praks in zaščiti interesov potrošnikov. Te agencije so običajno ustanovljene kot neodvisni organi, ki imajo posebna pooblastila za izvrševanje zakonodaje o konkurenci, izvajanje preiskav, izrekanje kazni in zagotavljanje tržnih smernic. Vendar se srečujejo s sistemskimi izzivi, kot so omejena pristojnost, zakonodajne vrzeli, navzkrižja interesov, omejeni viri in zamude v postopkih. Ključni sistemski problemi vključujejo globalizacijo, digitalna gospodarstva, koncentracijo trga, tehnološki napredek, razvoj poslovnih praks in pravno zapletenost. Učinkovitost organov se meri s stopnjo neodvisnosti od političnih pritiskov, jasnostjo pravnih okvirov, odvračilnim učinkom izvršilnih ukrepov in postopkovno učinkovitostjo. Ugotovljeno je, da je za reševanje teh izzivov potreben večplasten pristop, ki vključuje odločno izvrševanje, sodelovanje zainteresiranih strani in stalno spremljanje trga.
Aleš Ferčič
Pravo EU kot argument za posebno pravno ureditev regulativnih oblasti
V prispevku je prikazano pravo EU kot argument za posebno pravno ureditev nacionalnih regulativnih oblasti. V tej zvezi je opozorjeno na pravila EU, ki urejajo status in posebne značilnosti nacionalnih regulativnih oblasti, in sicer na različnih družbeno pomembnih področjih, nato pa je pozornost namenjena standardom neodvisnosti, ki jih na področjih (trga) električne energije in zemeljskega plina določata Direktiva 2019/944/ EU in Direktiva 2024/1788/EU. Kot zakonodajna akta EU imata ti direktivi v našem pravnem sistemu načeloma prednost pred slovenskimi zakoni in drugimi pravnimi akti. Avtor v tej zvezi poudari, da na primer zakon, ki pri nas ureja sistem plač v javnem sektorju, ne sme preprečiti polnega učinka in uporabe prava EU na obravnavanem področju.
EVOLUCIJA SODOBNEGA POMORSKEGA PRAVA
Marko Pavliha
Ali je Slovenija res pomorska država
Avtor odgovarja na naslovno vprašanje pritrdilno, da je Slovenija vselej bila obalna in pomorska država. Takšno stališče podkrepi z geografijo, državnim grbom, slovenskim pomorskim izročilom in pomorsko identiteto, tradicijo pomorskega izobraževanja, pomorskim pravom, ekonomijo in ekologijo ter evro-slovenskim pomorstvom. Hkrati ugotavlja, da je Slovenija premalo pomorsko usmerjena, saj je zapravila premnogo sijajnih dosežkov in priložnosti, toda na napakah se lahko marsikaj naučimo in poskrbimo za boljšo pomorsko prihodnost.
Boris Jerman
Iz starega Rima prek Haaga in Visbyja do Rotterdama
V prispevku je obravnavana odgovornost pomorskega prevoznika. Vse do konca 19. stoletja je bila njegova odgovornost objektivna, kakor se je na podlagi pretorskega edikta razvila v obdobju antičnega Rima. Sprememba odgovornosti pomorskega prevoznika iz objektivne v krivdno je povezana z močnim položajem prevoznikov v 19. stoletju, ko so na podlagi pogodbene svobode v nakladnice umestili določila o oprostitvi odgovornosti, da niso odgovarjali skoraj za nobeno škodo. Takšno stanje je zahtevalo poseg zakonodajalca. Prevoznik je dobil obveznost, da z dolžno skrbnostjo pripravi ladjo na plovbo, s čimer je postal krivdno odgovoren. Te svoje obveznosti se ni mogel rešiti, lahko se je je le razbremenil v točno določenih primerih, ki jih je določil zakonodajalec.
Mitja Grbec
Varnost pomorskega prometa v obdobju digitalizacije in regionalnih konfliktov
Prispevek obravnava varnost pomorskega prometa v Jadranskem in Jonskem morju v kontekstu digitalizacije in regionalnih konfliktov. Analizira veljavne mednarodne sporazume ter predlaga njihovo nadgradnjo ob upoštevanju novih tehnoloških rešitev in izkušenj iz aktualnih konfliktov. Prispevek poudarja pomembnost dvofaznega pristopa (bilateralni in multilateralni sporazumi med jadranskimi državami ter potrditev s strani IMO) pri vzpostavitvi sistema ladijskega poročanja in skupnega plovbnega sistema in shem ločene plovbe ter vlogo Evropske unije pri zagotavljanju varnosti pomorskega prometa. Poseben poudarek je namenjen vplivu krize v Rdečem morju na globalne dobavne verige in pravici do tranzitnega prehoda ladij v navedenem območju. Poudarjajo se pomembni pravni in operativni izzivi ter vloga digitalizacije pri zagotavljanju varnosti. Prispevek obravnava tudi vpliv krize v Rdečem morju na ladijski promet v Jadranskem morju, zlasti na pretovor v severnih jadranskih pristaniščih, s posebnim poudarkom na koprskem tovornem pristanišču (Luka Koper, d. d.). Prispevek se zaključuje z ocenami potrebne nadgradnje in nekaterimi predlogi za izboljšanje veljavnih mednarodnih sporazumov.
Vasilka Sancin
»Mednarodno življenje« arbitražne odločbe o meji med Slovenijo in Hrvaško
Dne 4. 11. 2009 sta predsednika hrvaške in slovenske vlade podpisala Arbitražni sporazum za predložitev njunega mejnega spora arbitraži, nekaj manj kot osem let kasneje, dne 29. 6. 2017, pa je arbitražno sodišče na javni seji v Palači miru v Haagu izreklo svojo končno razsodbo. Še pred tem je arbitražno sodišče v svoji delni razsodbi z dne 30. 6. 2016 ugotovilo, da čeprav je Slovenija kršila določila Arbitražnega sporazuma, ta še naprej velja in zahteva nadaljevanje arbitražnega postopka. Hrvaška se je odločila, da ne bo sodelovala v preostalem postopku, in v celoti zavrača tudi končno razsodbo. Razsodbo izvaja le Slovenija, ki nenehno poziva Hrvaško, naj spoštuje svoje mednarodnopravne obveznosti. Slovenija je skušala pred Sodiščem Evropske unije, njeni državljani pa pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ob intervenciji Slovenije dokazati kršitve obveznosti s strani Hrvaške po pravu EU in po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Medtem ko se je v prvem primeru sodišče razglasilo za nepristojno, je v drugem sekcija tega sodišča pritožbe razglasila za nedopustne. Kljub temu sta odločitvi obeh sodišč razstrli nekatera pomembna vprašanja, ki zaslužijo pozornost tudi strokovnjakov za mednarodno pravo, kar je poudarjeno v tem prispevku. Neznano ostaja, kdaj in pod katerimi pogoji bo stanje na terenu urejeno skladno s končno in zavezujočo razsodbo ali pa morebitno rešitvijo, ki bi bila vključena v kasneje sklenjen sporazum, če se bosta državi odločili slediti tej poti. Nekaj idej o tem, kako vnaprej uresničevati »mednarodno življenje« arbitražne odločbe, je vključenih v ta prispevek.
Patrick Vlačič, Nina Podobnik
Digitalna preobrazba pomorskega prevoza
Naše generacije imajo izjemen privilegij, da lahko »on-line« spremljamo digitalno preobrazbo ene najpomembnejših in hkrati najbolj tradicionalnih gospodarskih panog – pomorskega prevoza. Digitalna transformacija posega na različna področja pomorskega prevoza. Prispevek se je osredotočil na dokumentacijski del digitalne transformacije, zlasti na nakladnico kot prenosljiv vrednostni papir. Če je bil UNCITRAL pri pripravi mednarodnih pogodb o prevozu tovora po morju zmerno uspešen, je pri uvajanju elektronskega poslovanja izredno uspešen. Priprava Modelnega zakona o elektronskih prenosljivih zapisih (MLETR) si počasi utira pot v najpomembnejše pomorske države. Razvoj gre v smer, da bodo lokalna zakonodaja, v kateri zakonodajalci sprejmejo predlagane koncepte iz MLETR, in rešitve v okviru pogodbene avtonomije pomenile ustrezen pravni okvir za uporabo elektronske nakladnice v mednarodnem pomorskem prevozu.
IZZIVI DELOVNEGA IN SOCIALNEGA PRAVA
Darja Senčur Peček
Pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev po noveli ZDR‑1D
V prispevku so obravnavane pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, njenim prenehanjem, in v času trajanja delovnega razmerja, kot izhajajo iz spremenjenega in dopolnjenega Zakona o delovnih razmerjih po uveljavitvi novele ZDR‑1D.
Sara Bagari
Vpliv umetne inteligence na delovna razmerja
Digitalizacija že nekaj časa pomembno spreminja svet dela. Razprave o vprašanjih, koliko delovnih mest bo izginilo zaradi avtomatizacije, kako se bodo spremenili vrsta dela, poklici in zahtevane spretnosti, so zamenjali pomisleki o vplivu umetne inteligence na organizacijo dela in delovna razmerja. Algoritemsko upravljanje postaja osrednja tema v akademskih analizah in širših političnih razpravah, ki se nanašajo na prihodnost dela. Prispevek predstavlja ključne vidike vpliva umetne inteligence na delovna razmerja skozi podrobnejšo analizo algoritemskega upravljanja in njegove umestitve v tradicionalna delovna razmerja. Opravljena je razprava o pravni ureditvi algoritemskega upravljanja, ki mora zagotoviti, da prednosti uporabe novih tehnologij (vključno z umetno inteligenco) vedno znova odtehtajo njene slabosti. Čeprav veljavna zakonodaja ponuja nekatere odgovore, gre za rešitve, ki se osredotočajo zgolj na posamezne vidike oziroma tveganja, ki jih prinaša uporaba umetne inteligence, ne da bi zagotovile celovit okvir pravne ureditve algoritemskega upravljanja. Prvi poskus takšne ureditve najdemo v predlogu Direktive o izboljšanju delovnih pogojev pri delu prek spletnih platform. Čeprav se njena veljavnost razteza le na delavce, ki delo opravljajo prek spletnih platform, pa lahko dogovorjeno besedilo (ob upoštevanju kritik) pomeni pomembno vodilo za regulacijo algoritemskega upravljanja v delovnih razmerjih.
Marijan Debelak
Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča na področju delovnega in socialnega prava
V prispevku je predstavljena najnovejša sodna praksa Vrhovnega sodišča na področju delovnega in socialnega prava. Najprej je predstavljenih nekaj odločitev v številnih sporih, ki se nanašajo na vprašanje vštevanja ur pripravljenosti v Slovenski vojski v delovni čas ter njihovega plačila in so posledica odločitve Sodišča EU v zadevi C-742/19. V nadaljevanju so predstavljene odločitve, ki se nanašajo na uporabo instituta pogodbene kazni v delovnem pravu ter na pravice do sodnega varstva in pristojnosti sodišč v sporih o vključitvi delavcev v poklicno zavarovanje in posledično na plačilo prispevkov za to zavarovanje. Predstavitev se zaključi z odločitvijo sodišča, ki se nanaša na oblikovanje kategorije primerljivih delavcev ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev.
Grega Strban
Posebnosti pri izvajanju zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe
V mreži javne zdravstvene službe delujejo izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki so vključeni v oskrbo obvezno zdravstveno zavarovanih oseb. Zanjo velja drugačen pravni režim kot pri izvajalcih, ki zdravstveno dejavnost opravljajo tržno. Zagotavljanje zdravstvenega varstva iz javnih in iz zasebnih sredstev loči že naša Ustava. Težava je, ker nam mreže še ni uspelo oblikovati. Izhajati mora iz zdravstvenih potreb prebivalstva in ne zmožnosti (želja) posameznih izvajalcev. Vključitev v mrežo ne nastopi s podelitvijo koncesije, temveč šele s sklenitvijo pogodbe z ZZZS. Poleg splošnih morajo izvajalci v mreži izpolnjevati tudi posebne pogoje. Med njimi so lahko pripustitev, zaposleno osebje za celotno izvedbo (vključno z zapleti) nedrobljenega programa, usposobljenost in izobraženost o mreži, nagrajevati je mogoče kakovostne oddelke, o čemer so pacienti obveščeni, voditi morajo ločene izkaze, prevladujeta solidarnost in nedobičkonosnost (upoštevaje naravo opravljanja dejavnosti, ne pravne oblike). Posodobiti je treba modele plačevanja na vseh ravneh izvajanja zdravstvene dejavnosti.
Marijan Papež
Predvidena reforma pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) je v juliju 2023 socialnim partnerjem predstavilo dolgo pričakovana Izhodišča za pripravo sprememb na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Po skoraj enem letu, konec aprila 2024, pa je izhodišča za pokojninsko reformo sprejela tudi Vlada Republike Slovenije in s tem dala zeleno luč za začetek pogajanj s socialnimi partnerji in tudi za javno razpravo o tem pomembnem področju. Smo v obdobju, ko je gospodarstvo v dobri kondiciji in posledično tudi pokojninska blagajna, in v takih razmerah je najboljši čas, da se pripravijo spremembe oziroma reforma sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Res smo pričakovali, da se bodo postopki v zvezi z reformo odvijali nekoliko hitreje, a že glede na prve napovedi v juliju 2023 s strani MDDSZ, da naj bi bistvene spremembe začele veljati šele leta 2028 in da ostane potrebna doba za upokojitev 40 let, se je vedelo, da ni potrebne pretirane naglice za sprejetje reforme pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tudi napovedana časovnica za sprejetje, lahko rečemo, ZPIZ-3 se je tako zamaknila. Če se ozremo na preteklih nekaj let, ko se je ZPIZ-2 stalno spreminjal, sedaj smo pri ZPIZ-2N, ni bilo želje in potrebe po kakšnem hitenju. Vprašanje časovnice se je postavljalo le v zvezi z Načrtom za okrevanje in odpornost, v katerega je bila pokojninska reforma vpisana leta 2021, in posledično pogojevanjem črpanja sredstev iz tega naslova, pri čemer mora Slovenija izpolniti dva kriterija: zadostnost pokojnin in vzdržnost sistema. Seveda pa jeseni pričakujemo končno začetek pogajanj med socialnimi partnerji, pri čemer bo po napovedih dovolj časa za razpravo, kar je tudi zelo pomembno, da katerakoli stran pri socialnem dialogu in tudi v javni razpravi ne bo imela občutka, da ni bilo dovolj časa, da se izrazijo vsa relevantna stališča v zvezi z reformo tako pomembnega področja, kot je pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zelo pomembno je tudi, da mora pokojninski sistem, ki ima temelje v zavarovanju, te ohraniti, zato morajo biti pravice odmerjene predvsem oziroma v čim večjem obsegu v odvisnosti od obdobja vključenosti, od predhodnega plačila prispevkov ter njihove višine.
PRAVO IN PRAVNIKI NA DRUŽBENEM OMREŽJU
Šime Ivanjko
Pravo in pravniki na družbenem omrežju
Temeljna vsebina prispevka je obravnava vprašanja, ali je nastopanje pravnika na družbenem omrežju z vidika pravniškega poklicnega poslanstva primerno. Avtor poskuša odgovoriti na vprašanja, kaj so družbena omrežja, kakšna je njihova vloga v sodobni družbi in ali lahko pravniki z nastopom na družbenem omrežju pripomorejo k širjenju in utrjevanju pravne kulture v družbi in k ugledu pravniškega poklica. Pri tem opozarja na možnosti in koristi za širšo družbeno javnost, če pravnik na družbenem omrežju objavlja, komentira, deli strokovne pravne vsebine in o njih razmišlja ter s tem prispeva k védenju družbenega okolja o vlogi prava in delovanju pravnih institucij.
Matija Damjan
Pravna ureditev družbenih omrežij
Članek obravnava pravno ureditev delovanja družbenih omrežij v EU, s poudarkom na Aktu o digitalnih storitvah (ADS). ADS uvaja vrsto ukrepov za varnost in zasebnost uporabnikov ter preprečuje širjenje nezakonitih vsebin. Med ključnimi ukrepi so izključitev obveznosti splošnega nadzora nad vsebinami, sistem prijave in ukrepanja ter pravno varstvo uporabnikov, ki omogoča jasne obrazložitve odstranitve vsebin in mehanizme za pritožbe. ADS prav tako prepoveduje uporabo temnih vzorcev, zahteva preglednost spletnih oglasov in priporočilnih sistemov ter zagotavlja zaščito mladoletnikov. Zelo velike spletne platforme, med katere spadajo tudi najvplivnejša družbena omrežja, morajo redno ocenjevati in zmanjševati sistemska tveganja, kot sta razširjanje nezakonitih vsebin in vpliv na temeljne pravice ter javno varnost. Sprejem ADS pomeni pomembno prelomnico, ki zahteva prilagoditve politik in praks družbenih omrežij za skladnost z novimi pravili, postavlja visoke standarde za odgovornost platform ter varstvo podatkov in preprečevanje zlorab.
Sara Ahlin Doljak
Izkušnje pravnice z uporabo družbenega omrežja
Družbena omrežja so postala pomemben del tako poklicnega kot osebnega življenja posameznika, kar omogoča povezovanje, komuniciranje in izmenjavo informacij na globalni ravni. Pravniki uporabljajo družbena omrežja za svojo prepoznavnost, povečanje strokovnosti ter širjenje znanja in storitev. Avtorica, ki se srečuje z izzivi zaradi multiple skleroze, opiše, kako ji je družbeno mreženje omogočilo nadaljevanje poklicnega delovanja ter izboljšalo njeno komunikacijo in povezovanje v akademskem in poslovnem okolju. Predpogoj za učinkovito uporabo družbenih omrežij sta ustrezna IT-infrastruktura in znanje za uporabo različnih platform. Družbena omrežja imajo tudi slabosti, kot sta možnost lažnega predstavljanja in morebitna odvisnost od družbenih medijev, lahko pa omogočajo širok nabor koristi, vključno z razširitvijo poklicnih mrež, ponujanjem storitev ter izboljševanjem učenja in poučevanja. Na podlagi teh ugotovitev avtorica priporoča, da pravniki izkoristijo družbena omrežja za izboljšanje svojih poklicnih poti s stalnim izobraževanjem, ponujanjem svojih storitev ter izmenjavo izkušenj in znanja z drugimi strokovnjaki.
Alenka Jerše
Pogledi Informacijskega pooblaščenca na izzive varstva zasebnosti pri objavljanju pravnih vsebin na družbenem omrežju
Pojav družbenih omrežij je varstvo zasebnosti, ki zajema varstvo osebnih podatkov v nadzorni pristojnosti Informacijskega pooblaščenca ter varstvo širše pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic v pristojnosti sodišč ter temelji na 8. členu EKČP in 7. ter 8. členu Listine EU, postavil pred nove izzive, med katerimi so pravna kategorizacija in narava objav glede na ciljne javnosti ter večplastnost obdelav osebnih podatkov. Zlasti je zapleteno uveljavljanje teh pravic zaradi nejasnih in raznolikih tipov obdelav s strani različnih deležnikov (ponudnikov družbenih omrežij ter drugih subjektov, ki jih uporabljajo v poslovne namene). Izziv so predvsem razmejitve med upravljavci, skupnimi upravljavci in pogodbenimi obdelovalci, ter pravne podlage za nadaljnjo obdelavo. Pri slednjem gre za vprašanja tako vedenjskega oglaševanja in profiliranja kot tudi legitimnosti in zakonitosti poslovnih modelov, ki temeljijo na nadaljnji obdelavi podatkov. Na ravni EU je obravnavi teh izzivov namenjena reforma med seboj prepletajočih se pravnih okvirov regulacije, tj. varstva osebnih podatkov, digitalnih trgov in storitev, upravljanja podatkov, umetne inteligence in svobode medijev. Varstvo zasebnosti in posebej osebnih podatkov doživlja zaradi posebne narave družbenih omrežij nov razcvet. Kot naravno pot razvoja prava varstva podatkov je ob optimistični napovedi mogoče pričakovati moderni tehnologiji prilagojene načine razlage in aplikacije veljavnih pravil zlasti glede pojma osebnih podatkov, pojma anonimizacije, temeljnih načel varstva podatkov iz 5. člena ter pravnih podlag iz 6. in 9. člena Splošne uredbe. Zlasti v luči bliskovitega razvoja sistemov generativne umetne inteligence bo prav od ustreznosti tega odziva odvisno, ali bo ta razvoj človeku prijazen.
Matej Zenz
Pravo in pravniki, zlasti odvetniki, na družbenem omrežju v Avstriji
Prispevek preučuje vlogo in izzive, s katerimi se srečujejo avstrijski odvetniki pri uporabi družbenih omrežij. V Avstriji je uporaba družbenih omrežij urejena z različnimi zakoni, med drugim s Splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR), Telekomunikacijskim zakonom, Zakonom o elektronskem poslovanju in Zakonom o boju proti sovraštvu na spletu. Ti zakoni zagotavljajo zaščito pravic uporabnikov in upravljavcem družbenih omrežij nalagajo dolžnost zagotavljanja varstva podatkov. Za odvetnike pa družbena omrežja pomenijo tudi številne pravne izzive in priložnosti. Specialisti za pogodbeno pravo se ukvarjajo s pogoji uporabe, lastništvom nad vsebinami, pravili obnašanja in izključitvami odgovornosti. Pomemben vidik je tudi zastopanje vplivnežev (influencerjev) in reševanje sporov glede oglaševanja in nelojalne konkurence. Družbena omrežja uporabljajo tudi sami odvetniki, ki pri tem ne smejo pozabiti na svojo zavezanost kodeksu odvetniške poklicne etike, saj sta le tako zagotovljeni integriteta in zaupanje v pravni poklic. Kodeks vključuje omejitve glede oglaševanja, ki mora biti resnično, stvarno in v skladu s častjo poklica. Kako naj družbena omrežja pri svoji komunikaciji, izmenjavi strokovnih vsebin in oglaševanju lastnih storitev na primeren način uporabljajo odvetniki, je v prispevku ponazorjeno s primeri uporabe različnih družbenih omrežij, kot so X (prej Twitter), Facebook, Instagram, TikTok, YouTube in LinkedIn. V prispevku je poudarjen tudi pomen družbenih omrežij v sodnih postopkih, v katerih mediji prek platform, kot je X, poročajo v živo iz sodnih dvoran, zaradi česar so sodni procesi postali dostopni širši javnosti. Prispevek se končuje z ugotovitvijo, da so družbena omrežja postala nepogrešljiv del pravniškega vsakdana, in avtorjevo spodbudo odvetnikom, naj jih uporabljajo v svoj prid, vendar odgovorno in upoštevajoč odvetniški kodeks.
PRAVNI VIDIKI INTEGRITETE, ODGOVORNOSTI IN TRANSPARENTNOSTI PRI RAZPOLAGANJU Z JAVNIMI SREDSTVI
Nataša Karlić Kovačič, Bojan Golub
Študentska organizacija Univerze v Ljubljani kot pravna oseba javnega prava sui generis
Študentske organizacije so pred uveljavitvijo sprememb Zakona o skupnosti študentov v letu 2019 poslovale kot pravne osebe zasebnega prava, po uveljavitvi sprememb pa so opredeljene kot pravne osebe javnega prava, pri čemer zakonodaja ne določa njihove pravnoorganizacijske oblike. V prvem delu prispevka je na primeru Študentske organizacije Univerze v Ljubljani obravnavan vpliv sprememb zakonodaje v zvezi z opredelitvijo statusa študentskih organizacij na njihovo poslovanje. V drugem delu prispevka pa sta predstavljena izjema v Zakonu o nevladnih organizacijah, ki dopušča, da pridobijo status nevladne organizacije v javnem interesu tudi subjekti, ki jih ustanovijo študentske organizacije kot pravne osebe javnega prava, in vpliv te izjeme na poslovanje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani.
Martin Brumec, Mitja Zakelšek
Pravni problemi široke uporabe izjeme za in‑house javno naročanje
Avtorja obravnavata nekatere pravne probleme uporabe in-house izjeme od javnega naročanja, ki jih je Računsko sodišče Republike Slovenije (računsko sodišče) zaznalo pri reviziji DRI upravljanje investicij, d. o. o. (DRI), kot notranjega izvajalca za državne organe in druge osebe javnega prava v letu 2020. Najprej je pojasnjena in-house izjema glede na javnonaročniške predpise, kar vključuje razpravo o bistvu koncepta notranjega izvajalca, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU), in posebnostih tolmačenja pogoja glede obvladovanja, ko gre za javne naročnike na ravni države, in pri obvladovanju prek vmesnega »agenta države«. Ta del vključuje tudi predstavitev omejitev pri horizontalni oddaji in-house naročil pri obvladovanju s strani več javnih naročnikov. Drugi del prispevka obravnava nekatere pravne vidike uporabe in-house izjeme, ki presegajo javno naročanje. Gre za kritičen pogled na državna podjetja in notranje izvajalce kot njihovo specifično (pod)obliko glede na svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave Republike Slovenije – URS) in pravila o dobrem korporativnem upravljanju državnih podjetij, kot izhajajo iz Zakona o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH‑1) in Smernic OECD (2024).
Matevž Bedič
Računsko sodišče in institut exceptio illegalis: kako razumeti določbo tretjega odstavka 150. člena Ustave
Prispevek obravnava možnost in smiselnost uporabe instituta exceptio illegalis v revizijskih postopkih Računskega sodišča. Institut exceptio illegalis je izpeljan iz 125. člena Ustave, na podlagi katerega so sodniki pri izvrševanju sodniške funkcije neodvisni, vezani pa so na Ustavo in zakon. Podobno je tudi določilo tretjega odstavka 150. člena Ustave, ki Računskemu sodišču v okviru Ustave in zakonov zagotavlja neodvisnost. Čeprav Računskega sodišča ni mogoče neposredno umestiti v sistem zavor in ravnovesij, pomembno prispeva k uresničevanju načela delitve oblasti. Temu je namenjen tudi institut exceptio illegalis, ki utrjuje načelo delitve oblasti med sodno in izvršilno-upravno vejo oblasti. Ne glede na posamezne indice (na primer poimenovanje, jezikovna razlaga tretjega odstavka 150. člena Ustave), na podlagi katerih bi Računskemu sodišču uporabo instituta exceptio illegalis lahko priznali, je stališče, zavzeto v tem prispevku, odklonilno. Predstavitvi temeljnih pojmov sledijo trije argumenti, ki zavračajo potrebo po uporabi instituta exceptio illegalis v revizijskih postopkih. Računsko sodišče namreč ni sodišče in s tem del sodne veje oblasti, pri izvrševanju svoje temeljne pristojnosti ne izdaja posamičnih oblastnih aktov, neustavne oziroma nezakonite podzakonske splošne akte pa iz pravnega reda lahko izloči z zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem.
USTAVNE SPREMEMBE PRISTOJNOSTI ORGANOV DRŽAVNE OBLASTI
Igor Kaučič
Preureditev ustavnih pristojnosti med organi državne oblasti
Predlagane spremembe Ustave Republike Slovenije s področja imenovanja sodnikov in ministrov ter ustavnega sodstva je mogoče ocenjevati tudi z vidika ustavnih pristojnosti nekaterih najvišjih organov državne oblasti. Predlagane ustavne spremembe ne predvidevajo novih pristojnosti teh organov, temveč jih spreminjajo tako, da se prenašajo z enega na drug organ oblasti in jih v veliki meri tudi preurejajo. Prerazporeditev ustavnih pristojnosti bi posegla v medsebojna razmerja med Državnim zborom, Predsednikom republike, Vlado, Ustavnim sodiščem in sodišči, vplivala pa bi tudi na delovanje drugih ustavnih institucij. Na ustavnosodnem področju so predlagane spremembe namenjene predvsem krepitvi Ustavnega sodišča kot najvišjega organa za varstvo ustavnosti ter človekovih pravic in svoboščin, prenos pristojnosti med organi zakonodajne in izvršilne oblasti pa prispeva k ustreznejšemu ravnovesju med temi organi in doslednejši izvedbi načela delitve oblasti ter iz njega izvirajočih razmerij zavor in ravnovesij. Poleg tega bi pripomogel k učinkovitejšemu delovanju ustavno zasnovanega in evropsko primerljivega parlamentarnega sistema.
Aleš Zalar
Sodba o sodnem svetu – zakaj je potrebna sprememba 131. člena Ustave
V okviru postopka spreminjanja poglavja slovenske ustave o sodstvu je največ strokovnih polemik povzročil predlog novega 131. člena ustave, po katerem bi se povečalo skupno število članov sodnega sveta, predsednik republike ne bi bil več predlagatelj kandidatov za člane sodnega sveta, ki jih voli državni zbor, slednji pa bi volil člane sodnega sveta z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Avtor kritično obravnava nasprotovanje sodnega sveta omenjenim spremembam ustave in analizira argumentacije sodnega sveta in strokovne skupine ustavne komisije glede na uveljavljene mednarodne pravne standarde in priporočila ter ustavno načelo delitve oblasti.
Ciril Ribičič
Ustavno sodišče med negativno in pozitivno selekcijo zadev
Avtor obravnava spremembe ustave glede ustavnega sodišča predvsem z vidika pozitivne selekcije ustavnih pobud in pritožb. Pri tem zavrača ocene, da bo tako onemogočen dostop posameznikov do ustavnega sodišča. Še manj prepričljiva je trditev, da je namen sprememb skrbeti za ugodje ustavnih sodnikov. Na podlagi pozitivne selekcije bodo izbrane najpomembnejše zadeve za pritožnike in za dograjevanje sistema varstva pravic, ki bodo zahtevale bolj poglobljeno obravnavo. Po njegovem mnenju bi veljalo zožiti krog pooblaščenih predlagateljev. Zavzema se za to, da bi predsednik republike dobil pravico do predhodne zahteve za oceno ustavnosti sprejetega zakona, za katerega meni, da ni skladen z ustavo.
Samo Bardutzky
Ustavno sodišče de constitutione ferenda – o predlogu za spremembo 160., 161. in 162. člena Ustave RS iz leta 2023
Namen prispevka je ovrednotiti vladni predlog reforme Ustave v zvezi s položajem in pristojnostmi Ustavnega sodišča. Izhodišča za vrednotenje so zlasti v razbremenitvi Ustavnega sodišča kot jasno opredeljenem cilju ustavne reforme in koherentnost ustavnega besedila. Prispevek se osredotoči na dva elementa ustavne reforme: redefinicijo pristojnosti Ustavnega sodišča in na novo ureditev privilegiranih predlagateljev v postopku presoje predpisov.
OKROGLA MIZA: SPOŠTOVANJE SODNIH ODLOČB V USTAVNI DEMOKRACIJI
Andrej Ekart
O posvetovalni skupini za izboljšanje položaja sodnikov
Pot do odločb Ustavnega sodišča U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 in U-I-8/24-23 z dne 30. 5. 2024
Brez neodvisnega sodstva ni pravne države, brez pravne države pa ni mogoče govoriti o obstoju pristne demokracije. Za varovanje in utrjevanje sodniške neodvisnosti so Vrhovno sodišče, Sodni svet in Slovensko sodniško društvo združili moči in prek Posvetovalne skupine za izboljšanje položaja sodnikov pri preostalih dveh vejah oblasti uveljavljali dosledno spoštovanje načel (materialne) sodniške neodvisnosti, delitve oblasti in pravne države.
Damjan Kukovec
Izvršitev sodb Sodišča Evropske unije
Pravna država zahteva spoštovanje in učinkovito izvrševanje pravnih odločitev. Sodišče EU ima ključno vlogo pri razlagi prava EU in zagotavljanju njegove enotne uporabe v državah članicah. Slika izvršitve sodb Sodišča EU je kompleksna in odvisna od postopka, v katerem je sodba izdana. Sodišče EU obravnava širok spekter zadev, ki se nanašajo ali na razlago prava EU (v okviru postopka za predhodno odločanje po 267. členu PDEU), uveljavljanje prava EU (tožba proti državi članici, ki krši pravo EU, po 258. in 259. členu PDEU), razveljavitev ali potrditev pravnih aktov EU (ničnostna tožba po 263. členu PDEU), ukrepanje proti instituciji EU (tožba zaradi molka organa po 265. členu PDEU) ali pa na sankcioniranje institucij EU (odškodninska tožba proti EU po 268. in 340. členu PDEU). V članku so opisani nekateri pomembnejši elementi izvršitve sodb. Učinkovito izvrševanje sodb Sodišča EU je bistveno za celovitost in učinkovitost avtonomnega pravnega reda Evropske unije.