Podjetje in delo

Iz številke 2/2026

Matija Damjan, Lucija Strojan

Odgovornost banke za zlorabe pri spletnem bančništvu

V prispevku je obravnavan sistem porazdelitve odgovornosti za neodobrene plačilne transakcije v primeru zlorab pri uporabi spletnega bančništva. Spletno bančništvo, ki koristi tako potrošnikom kot bankam, namreč odpira prostor za različne oblike spletnih zlorab. Načini spletnih zlorab se hitro razvijajo in prilagajajo novim razmeram ter priložnostim na trgu. V skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED) za škodo, nastalo zaradi neodobrene plačilne transakcije, primarno odgovarja banka. Poglavitna izjema od tega pravila velja, kadar uporabniku spletnega bančništva lahko očitamo naklep ali hudo malomarnost, zaradi česar se odgovornost z banke prevali na uporabnika. Huda malomarnost se presoja glede na pričakovano ravnanje manj skrbnega uporabnika spletnega bančništva. Če je uporabnik potrošnik, je presoja potrebne skrbnosti dodatno pogojena z idejo varstva šibkejše stranke. Razbremenitev banke zaradi hude malomarnosti uporabnika je v praksi redka. Avtorja ob tem opozarjata, da se ocena, kaj pomeni hudo malomarnost, lahko skozi čas spreminja.

Luka Vavken

(Ne)smiselnost smiselne uporabe Zakona o kazenskem postopku za hišno preiskavo v prekrškovnih postopkih

Prispevek na dogmatični in praktični ravni analizira vprašanje ustreznosti smiselne uporabe določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za hišno preiskavo v prekrškovnem postopku. Avtor zavzame stališče, da sta si kazenski in prekrškovni postopek po svoji izhodiščni zasnovi tako različna, da smiselna uporaba določb ZKP v prekrškovnem postopku ni ustrezna. Prvič zato, ker privede do procesnih situacij, ki jih s smiselno uporabo ni mogoče rešiti, in drugič, ker ne zagotavlja nujno ustrezne ravni varstva človekovih pravic. Na koncu je oblikovan predlog zakonodajalcu, da hišno preiskavo celovito uredi v Zakonu o prekrških (ZP-1).

Filip Dougan

Evropeizacija mednarodnega zasebnega prava – vloga in meje nacionalnega zakonodajalca

Razvoj mednarodnega zasebnega prava Evropske unije je v zadnjih dveh desetletjih bistveno vplival na nacionalne ureditve mednarodnega zasebnega prava v državah članicah. Sprejem številnih uredb v okviru pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah je privedel do obsežnega poenotenja pravil o mednarodni pristojnosti, koliziji zakonov ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb. Čeprav so evropske uredbe neposredno uporabljive in ne zahtevajo prenosa v nacionalno pravo, njihova učinkovita uporaba pogosto zahteva sprejem ustreznih implementacijskih ukrepov na nacionalni ravni. V prispevku je analizirana vloga nacionalnih zakonodajalcev v procesu evropeizacije mednarodnega zasebnega prava in predlaga sistematičen pristop k implementaciji evropskih uredb na treh ravneh: (1) sprejem ukrepov, potrebnih za zagotovitev polnega učinka posamezne uredbe, zlasti na področju civilnega procesnega prava, (2) prilagoditev nacionalnih kodifikacij mednarodnega zasebnega prava za zagotovitev pregledne razmejitve med nacionalnimi in evropskimi pravnimi viri ter (3) razvoj avtonomnih nacionalnih pravil na področjih, ki ostajajo zunaj področja uporabe prava EU, ob upoštevanju evropskih trendov. Na podlagi primerjalnopravne analize pristopov v drugih državah članicah je ocenjeno tudi stanje v Sloveniji. Avtor ugotavlja, da slovenski zakonodajalec k implementaciji evropskih uredb pristopa izrazito zadržano. Zato opozarja na potrebo po celovitejši zakonodajni prilagoditvi, ki bi zagotovila večjo preglednost, pravno varnost in učinkovitejšo uporabo mednarodnega zasebnega prava EU v slovenskem pravnem prostoru.

Matej Brumec

Izključitev manjšinskih delničarjev po določbah Zakona o prevzemih z vidika posega v njihovo pravico do zasebne lastnine

Izključitev manjšinskih delničarjev v delniški družbi v poprevzemnem obdobju v ciljnih družbah ureja 68. člen ZPre-1. Rezultat izključitve manjšinskih delničarjev po določbah ZPre-1 je prisilno prenehanje imetništva delnic manjšinskih delničarjev brez njihovega soglasja, saj v skladu s tretjim odstavkom 387. člena ZGD-1 z vpisom sklepa o prenosu delnic v sodni register vse delnice manjšinskih delničarjev preidejo na glavnega delničarja. Prisilno prenehanje imetništva delnic tako posega v pravico do zasebne lastnine manjšinskih delničarjev. V prispevku je s predstavitvijo sodne prakse in pravne teorije analizirano, ali je ureditev izključitve manjšinskih delničarjev po ZPre-1 v skladu z Ustavo RS in Listino EU o temeljnih pravicah.