Podjetje in delo

Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo

Izide osem številk na leto. Naročniki imajo 10-odstotni popust.
Letna naročnina na revijo Podjetje in delo, v katero je vključen tudi e-dostop do tekočega arhiva na portalu Podjetje in delo, znaša 261,60 EUR + DDV (5 %).
Polletna naročnina revije Podjetje in delo po študentski ceni 72,66 EUR + DDV (5 %) velja ob predložitvi veljavnega potrdila o statusu študenta za tekoče študijsko leto.
Cena posamezne številke: cena enojne številke je 32,89 EUR. cena dvojne številke 3-4 je 65,78 EUR. cena dvojne številke 6-7 je 107,80 EUR. Cene vključujejo DDV. Poštnino za tujino zaračunavamo posebej. Naročilo velja do pisnega preklica.
Želje v zvezi z naročilom nam lahko sporočite na e-naslov: goca.vujovic@gvzalozba.si.

Z DDV: 274,68 
Brez DDV: 261,60 

Na zalogi

Z DDV: 274,68 
Brez DDV: 261,60 

Šifra: REVPD
Vrsta artikla: revija
Kategoriji: ,

Naši svetovalci bodo z veseljem odgovorili na vsa vaša vprašanja (po telefonu vsak delavnik med 8. in 12. uro ter 13. in 16. uro).
Knjige: +38613091820 ali prodaja@gvzalozba.si
Revije: +38613091821 ali goca.vujovic@gvzalozba.si
Dogodki: +38613091816 ali seminar@gvzalozba.si

Iz številke 6-7/2022

DIGITALNA DOBA IN IZZIVI ZA PRAVO IN PRAVNIKE

Petra Ferk
Elektronski podpis in pravna varnost: vrste elektronskega podpisa in katerega izbrati, da se ustrezno zavarujemo

  • Članek obravnava nekatera ključna pravna vprašanja v zvezi z elektronskim podpisovanjem. Obravnavane so zahteve Uredbe (EU) št. 910/2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu (Uredba eIDAS) glede elektronskega podpisovanja in različne oblike elektronskega podpisa – »navaden« elektronski podpis, napredni elektronski podpis, ki je lahko podprt s kvalificiranim digitalnim potrdilom ali pa ne, ter kvalificiran elektronski podpis. Slednji je po Uredbi eIDAS edini izenačen z lastnoročnim podpisom. Obravnavane so tudi ureditve elektronskega podpisa v nekaj nacionalnih predpisih, pri čemer je opozorjeno na terminološka razhajanja in pojasnjeno, da je oblika elektronskega podpisa, ki naj jo uporabnik izbere, da se ustrezno zavaruje, odvisna od primera do primera.

Rado Brezovar
Digitalizacija slovenskega sodstva danes ter izzivi in rešitve za jutri

  • Elektronsko poslovanje (e-poslovanje) na slovenskih sodiščih velja za enega najpomembnejših gibal učinkovitega poslovanja slovenskih sodišč. Z izrazom e-poslovanje ni mišljena le uporaba informacijske tehnologije na sodiščih. Gre za vrsto pravnih in organizacijskih ukrepov, ki delujejo v tesnem sodelovanju s tehničnimi potenciali. Nenehno se iščejo sinergije med pravno, organizacijsko in tehnično komponento in niso omejene na zaprto pravosodno skupnost. Odprte so za vse uporabnike sodnih storitev.

Marco Jarc
Digitalizacija in izkušnje pravnikov v Italiji

  • V italijanskih zakonskih predpisih je bila informatizacija prvič omenjena na začetku devetdesetih let, ko so bili postavljeni temelji elektronskega poslovanja javne uprave. Italijanski zakonodajalec je nato potrebam sodobne družbe začel prilagajati tudi pravosodni sistem. Reforme so končno zaživele v preteklem desetletju. Kljub velikim investicijam, ki jih je država namenila digitalizaciji celotnega državnega ustroja, so rezultati preskromni, saj se Italija na indeksu digitalnega gospodarstva in družbe Evropske komisije uvršča v spodnjo polovico. V pravosodnem sektorju je sicer mogoče zaznati odločilne premike v smeri digitalizacije in modernizacije. Od leta 2014 je civilni pravdni postopek popolnoma informatiziran in občutno učinkovitejši. Digitalizacija postopkov je tudi razbremenila delo na sodiščih in v odvetniških pisarnah. Informacijski sistemi, ki so nastali po kalupu analognega postopka, pa imajo še veliko pomanjkljivosti, s katerim se pravniki vsakodnevno soočamo. Sredstva, ki jih je italijanska država namenila za ponoven zagon digitalne inovacije v okviru Načrta za okrevanje in odpornost, bodo po pričakovanjih uporabljena za že nujno posodobitev digitalnih infrastruktur tako v javnem kot v zasebnem sektorju.

Verica Trstenjak
Umetna inteligenca in pravo: kdaj in kako bo sodil robot

  • Umetna inteligenca je korenito posegla na vsa področja družbe. V zvezi s tem se postavljajo številna vprašanja, posebej pogosto tudi za pravnike. V prispevku so predstavljeni pravni akti EU na tem področju in nekaj sodb Sodišča EU. Posebej so obravnavani problemi nove Splošne uredbe EU o varstvu osebnih podatkov v zvezi z avtomatiziranimi odločitvami. Prispevek pa načenja tudi vprašanja pravičnosti v zvezi z umetno inteligenco, probleme odločanja z uporabo umetne inteligence v pravu, posebej glede tega, v kolikšnem obsegu bo umetna inteligenca lahko prevzela odločanje (brez človeka), poleg tega pa še nekatera druga vprašanja, na primer glede čustev na področju umetne inteligence in državljanstva robota.

ZAVAROVALNO PRAVO V 21. STOLETJU

Marko Pavliha
Oris najnovejših dogajanj v zavarovalnem pravu

  • Prispevek je zasnovan kot uvod v sekcijo Zavarovalno pravo v 21. stoletju na Dnevih slovenskih pravnikov 2022. Avtor najprej osvetli nekatere nedavne najpomembnejše kazalnike svetovnega, evropskega in slovenskega zavarovalništva, potem pa na kratko predstavi vsebino posameznih prispevkov, ki so jih pripravili Sergej Simoniti, Matija Damjan, Jernej Veberič, Dejan Srše in Patrick Vlačič. Pisci obravnavajo razvoj regulativnega okvira v zavarovalništvu, morebitno modernizacijo splošne zakonske ureditve zavarovalne pogodbe, zavarovanja poklicne odgovornosti, pravno ureditev distribucije zavarovalnih produktov in nekatere posebne značilnosti transportnih zavarovanj. Slovensko zavarovalništvo in zavarovalno pravo imata solidno tradicijo in se dokaj hitro prilagajata evropskim in mednarodnim trendom, čeravno se občasno spotikata ob nekaterih občih gospodarsko-političnih in pravnih ter tudi specifičnih ovirah, ki so značilne za naš prostor. Znanja nam ne manjka, vendar bi bilo nadvse priporočljivo, da bi vse pravne in tudi druge fakultete pri nas spet ali na novo uvedle izobraževanje na tem izjemno zanimivem in kompleksnem področju, recimo v obliki predmeta zavarovalno pravo.

Sergej Simoniti
Razvoj regulativnega okvira v zavarovalništvu

  • V prispevku so obravnavane poglavitne značilnosti reguliranja zavarovalne dejavnosti. Pomemben del tega je t. i. solventnostna regulativa, ki zagotavlja, da bodo zavarovalnice sposobne izpolniti svoje obveznosti. Na kratko so opisani razvoj regulative v Evropski uniji in nekatera pomembna vprašanja, zaradi katerih je potrebna prenovitev regulative. Nato je prikazana veljavna ureditev v Evropski uniji, Solventnost II, kot primer sodobnega in učinkovitega reguliranja zavarovalnic.

Matija Damjan
Projekt modernizacije zakonske ureditve zavarovalne pogodbe: izhodišča za reformo

  • Ureditev zavarovalne pogodbe v Obligacijskem zakoniku je pomanjkljiva in ne sledi več potrebam sodobnega zavarovalnega trga. Določbe evropskih direktiv, ki zadevajo zavarovalno pogodbo, so prenesene v več različnih zakonih, kar ustvarja pravno negotovost pri sklepanju in izvrševanju zavarovalnih pogodb. Na pobudo Slovenskega zavarovalnega združenja je projektna skupina pri Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani pripravila izhodišča za reformo slovenske zakonske ureditve zavarovalne pogodbe. Osnutek novih določb je zasnovan po zgledu Načel evropskega zavarovalnega pogodbenega prava in ob upoštevanju rešitev modernih regulacij zavarovalne pogodbe v drugih evropskih državah. Obdržane so uveljavljene rešitve iz OZ, ki nekatera vprašanja urejajo podrobneje in glede katerih praksa ne zaznava vprašanj. Rezultat raziskovalnega projekta je izhodišče za razpravo o novi moderni ureditvi zavarovalne pogodbe.

Jernej Veberič
Zavarovanje poklicne odgovornosti

  • Zavarovanje poklicne odgovornosti je sodobna zvrst zavarovanj odgovornosti, ki se nanaša pretežno na intelektualne in finančne storitve. Krije odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo zavarovanec kot izvajalec povzroči naročniku storitve, torej svoji pogodbeni stranki. Ker krije zelo raznovrstne storitve v različnih dejavnostih – od zdravstva prek gradbeništva do pravosodja –, se zavarovanje zanimivo prilagaja tveganjem, ki izvirajo iz teh dejavnosti. V prispevku želimo strniti najpomembnejše vidike zavarovanj poklicne odgovornosti in poudariti, kakšen je njihov prispevek k družbenemu in gospodarskemu razvoju in stabilnosti.

Dejan Srše
Pravna ureditev distribucije zavarovalnih produktov

  • Prispevek obravnava temeljna pravila, ki veljajo na področju distribucije zavarovalnih produktov, ter s tem povezane obveznosti, ki jih morajo pri prodaji izpolnjevati distributerji – prodajalci zavarovanj v razmerju do stranke, ki se prek sklenitve zavarovalne pogodbe odloči za nakup takšnega produkta. Ta pravna ureditev zagotavlja dodatno varstvo potrošnikov, pri čemer njen namen ni zgolj formalno seznanjanje strank z množico predpisanih informacij, ampak je ključno jasno, pošteno in transparentno delovanje prodajalca zavarovalnih produktov. To prinaša zadovoljstvo in lojalnost strank ter njihovo zaupanje v zavarovalne produkte.

Patrick Vlačič
Transportna zavarovanja

  • Transportnemu zavarovanju oziroma njegovemu delu, pomorskemu zavarovanju, bi lahko rekli prazavarovanje. V transportnem zavarovanju se je vse začelo, še preden smo dobili prve pisne pravne vire. Kot se za to staro gospodarsko dejavnost spodobi, najdemo zapise o zavarovanju že v Hamurabijevem zakoniku. Vse do danes je ohranilo nekaj posebnosti. Tesno je povezano z omejitvijo odgovornosti v prevozu, ki je vseobsegajoči institut prevoznega prava. Celotna konstrukcija odnosov v prevozu temelji na distribuciji rizika med udeležence ob upoštevanju kargo zavarovanja in zavarovanja odgovornosti. V zadnjem času imajo posebno pomembno vlogo pri elektronski nakladnici klubi P & I, vzajemne zavarovalnice zavarovanja odgovornosti ladjarjev. Pripravili so prvi standard za ponudnike posesti in prenosa elektronske nakladnice. Velikih premikov in morebitne kogentne mednarodne kodifikacije transportnega zavarovanja ni pričakovati. Razvoj so bo nadaljeval v avtonomnem gospodarskem pravu.

ENERGETSKO PRAVO IN ZELENI PREHOD

Borut Bratina, Dušan Jovanovič
Odgovornost gospodarskih subjektov za zeleni prehod

  • V zadnjem desetletju je pri poslovanju gospodarskih družb vse bolj opazen poudarek na družbenoodgovornem poslovanju. Ideja se je razvijala prek instituta CSR (corporate social responsibility, tj. korporativna družbena odgovornost,) do poročanja o ESG (environment, social, governance, tj. okolje, družba, upravljanje), z zadnjimi tendencami razvoja k zelenemu prehodu. Med pristojnosti in naloge organov vodenja in nadzora v družbi so bile vključene smernice ESG in zelenega prehoda, kar je vodilo tudi v nov pogled na opravljanje teh funkcij in njihovo odgovornost. Avtorja v prispevku navedeta osnovne postulate in opišeta vlogo organov vodenja in nadzora v družbi ter njihovo pripadajočo odgovornost implementacije poročanja o ESG in zelenega prehoda. Trajnost je v EU poudarjena kot vrednota, na dodatne premike pa kaže priprava predloga direktive o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnosti (Corporate Sustainability Due Diligence Directive – CSDD) kot nadgradnja direktive o nefinančnem poročanju (Non-Financial Reporting Directive – NFRD). Nova pravila naj bi družbam zagotovila pravno varnost in enake konkurenčne pogoje. Potrošnikom in vlagateljem naj bi zagotovila večjo preglednost ter naj bi pospešila zeleni prehod in varovala človekove pravice v Evropi in zunaj nje. Te naloge so neposredno povezljive s pristojnostmi organov v družbi, ki bodo navedena pravila morali spoštovati in za neizvrševanje ali nedoseganje »ustreznega« prenosa kapitala v zeleni prehod prevzeti tudi odgovornost.

Rajko Pirnat
Kontrola cene električne energije in plina

  • Avtor najprej analizira dopustnost ukrepov kontrole cen, ki določijo najvišjo ceno dobave električne energije ali zemeljskega plina. Ugotavlja, da je ta ukrep, kot je določen v Uredbi o določitvi cen električne energije, neskladen z direktivo o notranjem trgu z električno energijo, medtem ko za ukrep kontrole cen plina tega ni mogoče trditi. Hkrati argumentira, da ustavnoskladna razlaga 14. člena Zakona o kontroli cen zahteva, da država zagotovi dobaviteljem primerno nadomestilo za stroške dobave in izgubljen donos. Kot kriterije za izračun predlaga kriterije primera Altmark.

Rok Dacar
Varstvo osebnih podatkov v Zakonu o oskrbi z električno energijo

  • V pravnem redu Evropske unije je pravica do varstva osebnih podatkov temeljna človekova pravica, ki jo na ravni primarnega prava zagotavljata Listina o temeljnih pravicah in Pogodba o delovanju Evropske unije, na ravni sekundarnega prava pa jo sistematično ureja Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR). Direktiva o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU določa obveznost namestitve sistemov naprednega merjenja porabe električne energije, ki zbirajo podatke o porabi električne energije v posameznih gospodinjstvih. Nekateri tako pridobljeni podatki spadajo med (izjemno občutljive) osebne podatke, iz njih je namreč mogoče razbrati navade članov gospodinjstva (na primer kdaj se kdo vrne domov, kdaj vklopi določen gospodinjski aparat), zato direktiva vsebuje tudi določbe o varstvu tako pridobljenih osebnih podatkov, ki v pretežnem delu sledijo določbam GDPR, vendar pa so med režimoma varstva osebnih podatkov iz teh dveh aktov razlike. Relevantne določbe direktive so v slovenski pravni red prenesene z Zakonom o oskrbi z električno energijo, ki v drugem oddelku drugega poglavja vsebuje določbe o obveznosti namestitve sistemov naprednega merjenja in njihovih tehničnih specifikacijah ter varstvu osebnih podatkov, ki se z njimi zbirajo.

Luka Martin Tomažič
Zeleni prehod in trajnostni razvoj: regulacija, mehki paternalizem ali alternative?

  • Z javnimi politikami, povezanimi z zelenim prehodom, Evropska unija in države članice iščejo ravnotežje med okoljevarstvenimi in razvojnimi prizadevanji. Pri tem je v skladu z brundtlandovskim razumevanjem medgeneracijske in znotrajgeneracijske solidarnosti v ospredje postavljen človek. Prispevek želi opozoriti na možne pristope, s katerimi si na presečišču energetike in varstva okolja lahko prizadevamo doseči zeleni prehod učinkovito in na družbeno koristen način. Njegov namen ni najti dokončne odgovore, zlasti upoštevaje izjemno spremenljivost družbenih okolij zaradi podnebnih sprememb, temveč navesti možne javnopolitične pristope, ki lahko dopolnijo tradicionalno regulacijo in zakonodajne aktivnosti države. Vključitev komplementarnih mehkopaternalističnih in celo deregulativnih pristopov lahko pomembno pripomore k izpolnitvi javnopolitičnih ciljev na področju energetike in varstva okolja. Spremembe na ravni zakonodaje namreč ne zadoščajo, za doseganje zelenega prehoda je nujna prilagoditev vrednot.

Aleš Ferčič
Energetska varnost in trajnosten energetski sistem: izbrani vidiki v kontekstu evropske energetske unije

  • V prispevku je obravnavana energetska varnost v kombinaciji s trajnostnim energetskim sistemom v kontekstu energetske unije. Pri tem je v ospredju vprašanje, ali je energija, ki ni klasična tržna dobrina, v veljavnem polizbonskem pravnem okviru ustrezno obravnavana. Avtor v tej zvezi ugotovi, da ni, in nasprotuje razmišljanju o energiji kot zgolj peti svoboščini v okviru notranjega trga ter predlaga ustrezne spremembe veljavnega primarnega pravnega okvira za zagotovitev primerne obravnave energije s poudarkom na energetski varnosti v kombinaciji s trajnostnim energetskim sistemom.

GOSPODARSKO PREKRŠKOVNO PRAVO

Liljana Selinšek
Sistemsko-razvojni pogled na odgovornost gospodarskih subjektov za prekrške

  • Odgovornost gospodarskih subjektov za različne vrste prepovedanih ravnanj pridobiva vse večji pomen, saj imajo (zlasti velike multinacionalne) gospodarske družbe ogromno ekonomsko in finančno moč in lahko s protipravnim delovanjem zamajejo temelje gospodarskega sistema posamezne države. Pravni sistemi v luči te moči mnogokrat nastopijo previdno in (namerno ali nenamerno) otežijo zadeve proti kapitalsko močnim strankam že na ravni zakonodaje. V prispevku analiziramo razvoj domače zakonodaje in prakse na področju odgovornosti gospodarskih subjektov za prekrške po prekrškovni reformi leta 2005. Pozornost namenjamo tudi najnovejšemu dogajanju pri vzpostavljanju administrativnega sankcioniranja pravnih oseb, ki si tudi pri nas utira pot v sistem deliktne odgovornosti pravnih oseb.

Andreja Primec
Odgovornost za prekrške odgovornih oseb po določbah ZGD-1

  • Temeljne postulate odgovornosti odgovornih oseb za prekrške ureja Zakon o prekrških (ZP‑1), vendar je v vsakem posamičnem primeru (oziroma pri posameznem prekršku) treba upoštevati tudi določila posebne zakonodaje, v primerih, obravnavanih v prispevku, so to določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD‑1). V zvezi z odgovornostjo odgovornih oseb za prekrške je treba razlikovati med odgovorno osebo, ki je za pravno osebo pooblaščena opravljati določeno delo, ter odgovorno osebo kot vodstvenim oziroma nadzornim organom, ki je dolžna izvajati nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek. Medtem ko v prvem primeru odgovorna oseba odgovarja za prekršek, ki ga je storila pri opravljanju dela (kot neposredni storilec) in po pravilih odgovornosti za fizične osebe), je v drugem primeru odgovornost odgovorne osebe za opustitev dolžnega nadzorstva praviloma zgolj predpostavka za »samostojno« odgovornost pravne osebe. Kazenske določbe ZGD‑1 določajo odgovornost odgovornih oseb družb, posrednikov, likvidacijskih upraviteljev itd., kar je vselej tudi pogoj za odgovornost naštetih subjektov kot pravnih oseb, poleg tega pa posebej določajo tudi kršitve vodstvenih in nadzornih organov družb (odgovornih oseb v ožjem pomenu), ki v teh primerih odgovarjajo individualno kot neposredni storilci. S tem je poudarjena njihova vloga, ki jo imajo v korporacijskem pravu, in posledično tudi odgovornost za (lastna) nezakonita ravnanja.

Borut Bratina
Prekrški članov organov vodenja in nadzora po ZGD-1

  • V članku so obravnavani prekrški, ki jih po ZGD-1 storijo člani organov vodenja in nadzora ter izvršni direktorji in člani komisij nadzornega sveta ali upravnega odbora. V IX. delu ZGD-1 z naslovom Kazenske določbe je navedenih kar približno 150 posamičnih prekrškov, ki jih lahko storijo posamezna gospodarska družba ali podjetnik in njihove odgovorne osebe. Pri tem gre za t. i. pridružitveno (akcesorno) odgovornost pravne osebe, saj se odgovornost pravne osebe pridružuje individualni odgovornosti neposrednega storilca, ki je prekršek izvršil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Pri prekrških družbe je praviloma določena še globa, s katero se kaznuje tudi odgovorna oseba, ki stori prekršek. Največkrat so v delniški družbi odgovorne osebe prav člani organov vodenja ali nadzora. V posameznih členih pa so določeni še posebej prekrški, ki jih storijo člani poslovodstva oziroma člani organov vodenja ali nadzora v delniški družbi.

Aljoša Polajžar
Prekrški podjetnika in družbe z omejeno odgovornostjo ter njunih odgovornih oseb po ZGD-1

  • Prispevek obravnava prekrške po ZGD-1 in odgovornost zanje s strani podjetnika in družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) ter njunih odgovornih oseb. Med subjektoma je pomembna razlika v uveljavljanju odgovornosti za prekršek, saj (glede na prakso Vrhovnega sodišča) podjetnik kot nosilec podjema (ker je fizična oseba) ne odgovarja za prekršek (kot bi odgovarjala pravna oseba) zgolj na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP‑1 (pridružitvena odgovornost pravne osebe). Prav tako so za podjetnika in pravne osebe po ZP‑1 različni razponi glob, ki se lahko predpišejo za prekršek. Ob analizi konkretnih prekrškovnih določb po ZGD‑1 ugotavljamo, da je v razvoju materije ZGD prihajalo do različnih ureditev prekrškovnih določb glede vprašanja, katere kršitve ZGD‑1 upravičujejo prekrškovno sankcioniranje in katere naj se »sanirajo« z drugimi (civilnimi, korporacijskimi) instituti. Večina prekrškov, vezanih neposredno na d. o. o., je bila uvedena šele z novelo ZGD‑1I. Ob upoštevanju smiselne uporabe določb d. d. za d. o. o. so za d. o. o. lahko relevantni tudi nekateri prekrški, ki primarno zadevajo d. d. (prekrški nadzornega sveta, če ga d. o. o. ima, ipd.).

Mojca Kunšek
Z uradnimi podatki do enostavnega preverjanja poslovnih partnerjev (posebna tema)

  • Današnje gospodarske razmere so specifične, zaznamovane z vplivom pandemije, omejenih poslovnih trgov, inflacije in digitalizacije, zaradi česar je upravljanje poslovnih tveganj potrebno bolj kot kadarkoli prej. Raziskave kažejo, da je kar 96 odstotkov stečajev posledica plačilne nediscipline. Po raziskavi Atradius (november 2021) pa kar 90 odstotkov čuti pritisk na likvidnost zaradi plačilne (ne)discipline poslovnih partnerjev. Pri preverjanju poslovnih partnerjev se ni več mogoče zanesti le na finančne podatke, temveč se je tega treba lotiti celostno z uporabo finančnih in vsebinskih podatkov, ki so v digitalni dobi lažje dosegljivi kot nekoč. Pri tem si lahko pomagamo tudi s sodobnimi analitičnimi orodji in spletnimi servisi, s katerimi tekoče uvažamo podatke v svoj informacijski sistem. Da se izognemo negativnim presenečenjem, lahko celotno kondicijo poslovnega partnerja tekoče preverjamo tudi z bonitetno oceno, pritisk na likvidnost pa zmanjšamo s priključitvijo v pobot, s katerim poravnavamo obveznosti do dobaviteljev popolnoma brezgotovinsko. Prav tako podatki niso dosegljivi le za slovenski gospodarski prostor, temveč tudi prek platforme pri Evropski komisiji omogočajo preverjanje poslovnih partnerjev v članicah Evropske unije. V prihodnjih letih pa lahko pričakujemo tudi več nadgradenj, ki bodo omogočale še širši pregled.

INDIVIUDALNA IN KOLEKTIVNA DELOVNA RAZMERJA V ZASEBNEM IN JAVNEM SEKTORJU

Etelka Korpič Horvat
Delodajalčeva avtonomnost pri priznavanju pravic delavcem in javnim uslužbencem

  • Z upoštevanjem namena delovnega prava, da varuje šibkejšo stranko v delovnem razmerju, tj. delavca in javnega uslužbenca, je delodajalčeva avtonomnost pri priznavanju pravic delavcem in javnim uslužbencem omejena. Delodajalec mora upoštevati pravice, določene v zavezujočih heteronomnih in avtonomnih aktih, delavec in javni uslužbenec pa se priznanim pravicam ne moreta odpovedati. Pravila omejitev delodajalčeve avtonomije pri priznavanju pravic delavcem določa temeljni zakon, ki ureja delovna razmerja, tj. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), javnim uslužbencem pa Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), ki ureja posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev, in Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki določa plačni sistem za javne uslužbence. Delodajalec lahko delavcem v zasebnem sektorju avtonomno priznava večji obseg pravic, kot jih določajo navedeni akti, manjši pa le v primerih, taksativno določenih v ZDR-1. Za javne uslužbence je delodajalcu po ZJU in ZSPJS prepovedano priznavanje ugodnejših in manjših pravic. Prepoved avtonomije določanja večjega obsega pravic, kot so določene v zakonu in v kolektivni pogodbi, avtorica pripisuje posebnostim poslovanja javnega sektorja zaradi narave dela, ki ga opravljajo javni uslužbenci v javnem interesu. Zaradi te prepovedi pogodbeni stranki, tj. delodajalec in javni uslužbenec, lahko v pogodbi o zaposlitvi le deklaratorno povzemata kogentne določbe iz zakonov in kolektivnih pogodb. Vprašanje je, ali je taka prepoved ugodnejšega urejanja pravic s pogodbo o zaposlitvi skladna z načelom pogodbenega urejanja delovnih razmerij in utemeljena z javnim interesom ali pa gre za čezmeren poseg zakonodajalca v urejanje delovnopravnih razmerij.

Darja Senčur Peček
Enako plačilo ne glede na spol v zasebnem in javnem sektorju

  • V prispevku so obravnavane mednarodna in nacionalna pravna ureditev pravice do enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti brez diskriminacije na podlagi spola, razlaga ključnih pojmov, povezanih s to pravico (kot izhaja iz sodne prakse Sodišča EU in stališč nadzornih organov MOD in Sveta Evrope), ovire pri uveljavljanju te pravice v praksi in možne rešitve, kot med drugim izhajajo iz predloga nove direktive EU, ki naj bi te ovire odpravila.

Katarina Kresal Šoltes
Podobnosti in razlike v sistemu kolektivnega pogajanja v javnem in zasebnem sektorju

  • Pomanjkljiv pravni okvir lahko škodi učinkovitemu kolektivnemu pogajanju. Učinkovita kolektivna pogajanja in večja pokritost delavcev s kolektivnimi pogodbami pa so med ključnimi ukrepi za zagotavljanje dostojnega dela in zmanjševanje revščine zaposlenih. V vseh državah članicah EU naj bi bila najmanj 70-odstotna pokritost delavcev s kolektivnimi pogajanji. Tako določa predlog Direktive o ustreznih minimalnih plačah v EU. Nato Evropska komisija v tem predlogu določa kot enega mogočih ukrepov za spodbujanje učinkovitega kolektivnega pogajanja prav ustrezen pravni okvir. V prispevku se primerja pravna ureditev sistema kolektivnega pogajanja v javnem in zasebnem sektorju z vidika mogočega povečanja učinkovitosti kolektivnega pogajanja in predstavijo predlogi de lege ferenda. Avtorica se osredotoča zlasti na teme, kot so avtonomija kolektivnega pogajanja, stranke in veljavnost sklenjene kolektivne pogodbe. Avtorica poudarja, da slovenska zakonodaja temelji na temeljnem načelu svobodnega in prostovoljnega sklepanja kolektivnih pogodb. Zakon o kolektivnih pogodbah ne predpisuje obveznega sklepanja kolektivnih pogodb niti ne določa njenih obveznih sestavin ali vrste kolektivnih pogodb. Vendar posebni zakon o sistemu plač v javnem sektorju določa številne posebnosti in razlike, vključno obvezne vsebine kolektivne pogodbe za javni sektor (uvrščanje orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede, višine dodatkov idr.) ter obsežne omejitve načela in favorem. Poleg tega posebnosti zakonske ureditve za javni sektor niso dovolj jasne in natančne.

Marijan Debelak
Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na področju delovnega prava

  • V prispevku je predstavljena najnovejša praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v povezavi s prakso Sodišča Evropske unije v zvezi z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, torej s področja delovnega časa in s tem povezanih institutov. Avtor opozori, da so največje spremembe sodne prakse v naši državi prav na tem področju, in sicer predvsem zaradi razvoja sodne prakse Sodišča Evropske unije.

AKTUALNA VPRAŠANJA V PRAVU EU: PRAKTIČNI VIDIKI

Maja Brkan
Praktični izzivi za načelo primarnosti prava EU

  • Namen prispevka je obravnava nedavnih sodb ustavnih sodišč držav članic EU, v katerih ta sodišča postavljajo pod vprašaj pomen načela primarnosti prava EU. Načelo primarnosti je eno ključnih načel prava EU, ki ga je leta 1964 opredelilo (takratno) Sodišče Evropskih skupnosti v znameniti sodbi 6/64, Costa proti E.N.E.L. Čeprav je bilo to načelo v sodni praksi Sodišča EU večkrat potrjeno, pa sodbe številnih najvišjih nacionalnih sodišč zmanjšujejo njegov pomen. Analiza v prispevku se osredotoča na sodbe ustavnih sodišč Nemčije, Poljske in Romunije, sklepno pa je za primerjavo predstavljena tudi sodna praksa Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki obravnava omenjeno načelo.

Damjan Kukovec
Koherentnost odločanja in Sodišče Evropske unije

  • Avtor v članku preučuje, ali in kako Sodišče Evropske unije zagotavlja koherentnost svojega odločanja, ki je pomembna ustavna naloga Sodišča in ena temeljnih vrednot v pravu na splošno. Opira se na idejo prava kot integritete, kot jo je oblikoval ameriški pravni filozof Ronald Dworkin, na podlagi katere morajo in morejo sodniki v težkih primerih izpeljati eno pravilno rešitev, ki bo skladna ne le z neposredno uporabljivim pravom, temveč s celoto načel in vrednot pravnega reda kot totalitete. Pri tem morajo pravo razlagati, kot da bi ga napisal en avtor. V tem smislu preučuje, kako lahko avtonomija, opredeljena kot ideja novega pravnega reda s svojo posebno ontološko in aksiološko naravo, pomeni primer takšne enotne, univerzalne dworkinovske metavizije, v okviru katere vse, kar Sodišče počne, pridobi pomen. Avtor preučuje institucionalni in normativni okvir, ki se mu mora odločanje Sodišča prilegati, in ugotovi, da Sodišče odloča v kompleksnem sistemu ustavnega pluralizma, normativne dvoumnosti in globokega nesoglasja, zato edino avtonomija lahko omogoča stalno razvijanje in spreminjanje ciljev in vrednot Evropske unije v skladu z načelom pluralizma, kot so ga predvideli njeni ustanovitelji.

Janja Hojnik
Krepitev medijske svobode v EU

  • V prispevku sta na kratko orisana položaj medijske svobode pri vstopanju držav v EU in nastajajoči pravni okvir za zaščito medijske svobode kot temelja demokracije v državah članicah EU. Od začetnega pristopa k medijem kot enemu od storitvenih sektorjev, ki naj se mu zagotovijo prednosti enotnega trga, je danes v ospredju posebna narava medijev kot akterja zagotavljanja demokracije. V prispevku se razpravlja o pristojnostih EU za sprejetje pravnih standardov medijske svobode in novejših zakonodajnih predlogih s tega področja, zlasti Evropskem aktu o medijski svobodi. Poudarjeni so tudi področje preprečevanja širjenja lažnih novic, tožbe SLAPP, katerih cilj je ustrahovati in strokovno diskreditirati njihove tarče, ter področje lastništva in financiranja medijev. Prispevek se sklene z ugotovitvijo, da je pričakovati, da bo zakonodaja za zaščito medijske svobode v EU v naslednjih mesecih tudi sprejeta. Večji izziv od tega bo njeno izvrševanje v praksi. Letna poročila s tega področja glede stanja v posameznih državah članicah so le prvi korak. Zagotoviti bo treba, da bo Evropska komisija kot varuhinja prava EU ta pravna pravila pozneje tudi izvrševala in države članice postavila tudi pred Sodišče EU v primeru kršitev. Enako pomembno pa je tudi, da države članice vzpostavijo mehanizme, ki bodo omogočali sistemsko spoštovanje teh pravil in njihovo spremljanje. Prav tako je pomembno, da se sami uredniki in novinarji seznanijo s pravili EU, ki varujejo njihov položaj, in da v primeru posegov v lastno neodvisnost na to opozorijo pristojne nacionalne in tudi evropske institucije.

Marko Ilešič
Človekove pravice v EU na občutljivi sodniški tehtnici

  • Prispevek išče odgovor na vprašanje, ali je ideja o varstvu človekovih pravic le fraza ali pa ima tudi praktičen pomen. Prikaz sodne prakse Sodišča Evropske unije vodi k odgovoru, da iskanje ravnovesja med več pravicami ali med pravicami in drugimi interesi pomembno vpliva na socialno in ekonomsko sožitje. Za to pa je potrebno občutljivo sodniško tehtanje.

MEDIACIJA KOT DEL PRAVA IN VEŠČINE MEDIATORJA KOT OBVEZNO ZNANJE MODERNEGA PRAVNIKA

Neža Pogorelčnik Vogrinc
Alternativno reševanje sporov v pravu EU in Sveta Evrope

  • Razvoj postopkov alternativnega reševanja sporov (ARS) v Evropi počasi sledi ZDA. Medtem ko so se v nekaterih državah članicah Evropske unije tovrstni načini reševanja sporov dodobra uveljavili, v drugih niso nikoli zaživeli. Pomembno vlogo pri njihovi promociji imata zato EU ter Svet Evrope, ki državam članicam uvedbo tovrstnih postopkov priporočata oziroma jih k temu zavezujeta. Kljub vsem prizadevanjem pa niti mediacija, ki je najpogosteje uporabljen postopek, v praksi ne dosega želenega obsega. Mediacija naj bi se v EU v povprečju izvedla le v približno 1 odstotku sporov, kar kaže, da ta način reševanja sporov ponuja še precej možnosti za uporabo. Rešitev spora v mediaciji pomeni nižje stroške za stranke, krajši postopek, manjši pripad zadev na sodišče ter večje zadovoljstvo strank s sklenjenim sporazumom. Ker dosedanje spodbude k uporabi ARS ne prinašajo želenega učinka, se kot možen naslednji korak ponuja obvezna mediacija. Toda ali je uvedba obvezne mediacije glede na obstoječo pravno ureditev EU sploh mogoča in ali bi bil takšen korak res zdravilo za (vse) težave pravosodnih sistemov posameznih držav?

Nina Betetto
Mediacija v Sloveniji: kako prebuditi Trnuljčico

  • Avtorica v prispevku obravnava vzpon sodišču pridružene mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah v Sloveniji ob prelomu tisočletja in zastoj v njenem razvoju dvajset let pozneje. Ugotavlja, da slovenska sodišča do zdaj niso uporabljala spodbud za večjo uporabo mediacije, predvidenih z zakonom. Proučuje vzroke za takšno stanje in po zgledu evropskih praks predlaga rešitve, ki bi bile v skladu s slovensko kulturo in pravno tradicijo. Zavzema se, da institut informativnega naroka o mediaciji postane sestavni del zakona o pravdnem postopku.

Aleksander Jakobčič
Pomen in vloga mediacije za veščine pravnika v 21. stoletju

  • V današnjem času, ko smo preplavljeni z različnimi podatki, znanji in zahtevami po nenehnem razvoju in rasti, se tradicionalni poklici srečujejo z izzivi, kako združiti tradicionalne veščine in znanja z zahtevami in potrebami moderne družbe. Pri njihovem razvoju igrajo pomembno vlogo tudi veščine mirnega reševanja sporov, v ospredju je mediacija.

Janez Starman
Odvetnik v postopku mediacije in odvetnik mediator

  • Prispevek je kratek praktični vodnik za pripravo stranke na udeležbo v postopku mediacije ter za pripravo samega odvetnika. Pojasnjeno je, kakšni odvetniki delujejo v mediaciji, zakaj so odvetniki primerni za mediatorje ter kakšen vpliv ima na odvetnikovo delo Kodeks odvetniške etike v povezavi z alternativnimi načini reševanja sporov.

Gordana Ristin
Postopek rekonciliacije: pravni postopek ali »sprava«?

  • Vsaka družba se srečuje s primeri dolgotrajnih sporov iz preteklosti ali sedanjosti, ki jih z odločbo sodišča ni mogoče rešiti. Lahko so tako hudi, da družbo delijo in hromijo. Postopek rekonciliacije omogoča, da se sodelujoči med postopkom pomiri sam s seboj, z bližnjimi in svetom. To ne pomeni vedno oprostitve protipravnih ravnanj drugih, ampak ima vsak sodelujoči možnost, da mu prisluhnejo, ga slišijo in razumejo. Postopek rekonciliacije je vrsta alternativnega reševanja sporov in pravni postopek. Sestavlja ga nekaj značilnih faz, ki potekajo pod vodstvom mediatorja. Uporabi se lahko tudi za reševanje sporov iz sedanjega časa, ki delijo družbo.

Podjetje in delo Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo
Znanstvena revija Podjetje in delo izhaja že 40 let in ima pomembno vlogo v slovenski pravni publicistiki. V njej objavljajo uveljavljeni domači avtorji in tuji strokovnjaki. Revija skrbno spremlja razvoj stroke in vanj dejavno posega. Bralce seznanja z novimi dosežki in tokovi v sodobni pravni znanosti, se loteva aktualnih tem in pomaga pri reševanju vsakdanjih pravnih vprašanj. Vsako leto v osmih številkah na približno 1.500 straneh s svojimi prispevki sodeluje okrog 100 uglednih strokovnjakov. V jesenski številki so vsako leto objavljeni prispevki s tradicionalnega srečanja dnevi slovenskih pravnikov.

V reviji Podjetje in delo najdete:    
• znanstvene in strokovne članke in razprave,    
• komentarje sprejetih predpisov in povzetke tujih predpisov,    
• analize sodnih primerov in pregled sodne prakse,    
• prispevke iz prakse za prakso.

Revija je namenjena:    
• pravnikom    
• in drugim strokovnjakom, saj s tehtnimi prispevki posega na področje ekonomije, organizacije dela, financ, davkov in prispevkov

Naročite ogledni izvod: Če revije Podjetje in delo še ne poznate, nas pokličite po telefonu 01 30 91 821 ali pa nam pišite na naslov: narocnine(at)gvzalozba.si in poslali vam bomo brezplačni ogledni izvod.
Revijo Podjetje in delo vodi uredniški odbor 15 domačih in tujih strokovnjakov ter dva urednika: dr. Marijan Kocbek kot odgovorni urednik revije in odgovorni urednik za gospodarsko pravo ter dr. Darja Senčur Peček kot odgovorna urednica za delovno pravo.

Ustanovitelji: Zveza društev za gospodarsko pravo Slovenije; Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani; Inštitut za gospodarsko pravo v Mariboru; GV Založba, d. o. o.; Inštitut za delovna razmerja v Ljubljani.
Izdaja LEXPERA d. o. o. (GV Založba), ureja Mateja Pogačar.

Revija Podjetje in delo je indeksirana v mednarodnih bazah:    
•IBZ (Internationale Bibliographie der geistes- und sozialwissenschaftlichen Zeitschriftenliteratur)    
• Worldwide Political Science Abstracts database (WPSA)
Celoten arhiv člankov revije Podjetje in delo je dostopen na portalu Podjetje in delo

Morda vam bo prav tako všeč…