Podjetje in delo

Iz številke 6-7/2026

 

Grega Strban

Socialno procesno pravo kot samosvoj postopek

Prispevek poudarja večrazsežnost prava socialne varnosti kot samostojne pravne panoge. Zanjo sta poleg temelja, ki ga predstavljajo različne vrste vsebinskih socialnopravnih razmerij, odločilna organizacija socialnega sodstva in socialno postopkovno pravo. Ugotovljeno je, da so potrebne nenehne izboljšave urejanja ne le vsebinskih (materialnih) socialnopravnih razmerij, temveč tudi socialnega procesnega prava v njegovem organizacijskem in postopkovnem delu. To se je razvilo v delno samosvoj postopek, s številnimi posebnimi določbami o organizaciji socialnih sodišč in o postopku pred nosilci socialne varnosti ter o reševanju socialnih sporov, ki zahtevajo posebno strokovno usposobljenost. Izboljšave so možne tako na ravni pravnega abstraktnega urejanja socialnega procesnega prava kot razlage vsebinskega prava socialne varnosti v (sodni) praksi.

 

Anže Erbežnik

Izzivi umetne inteligence v pravosodju

Prispevek obravnava izzive umetne inteligence (UI) v pravosodju, zlasti kazenskem, in izhaja iz predpostavke, da je prva naloga pravilna klasifikacija sistema. Akt o UI (Uredba (EU) 2024/1689) je predpis o varnosti proizvodov z dodanim vidikom temeljnih pravic in temelji na pristopu glede na tveganje, pri čemer obveznosti razdeli med ponudnike, uvoznike, distributerje in uvajalce. Sistemi za ocenjevanje dokazov, profiliranje in podporo sodni presoji spadajo med visokotvegane, vendar ostajajo meje med prepovedanimi praksami, izjemami in dopustnimi sistemi nejasne, pripravljalne naloge pa so izvzete; to vrzel deloma zapolnjujejo Okvirna konvencija Sveta Evrope ter metodologija in model HUDERIA, ki obveznosti vežeta na poseg v temeljne pravice. Ključna komponenta je varstvo osebnih podatkov, saj anonimnost modela ni samoumevna, prvotna nezakonitost zbiranja pa se lahko prenese na uvajalca, ob dodatnih tveganjih prenosov v tretje države, kar terja anonimizacijo gradiva pred vnosom in uporabo sistemov s hrambo v EU. Pravna odgovornost ostaja urejena v okviru nacionalnih institutov, saj Akt o UI o njej molči in je bila predlagana direktiva umaknjena; vrzel deloma pokriva Direktiva (EU) 2024/2853, v kazenskem pravu pa se kot najustreznejša kažeta malomarnost in dolžna skrbnost ter nova ogrozitvena kazniva dejanja. Na dokaznem področju daje 86. člen Akta o UI le delni odgovor z zahtevo po obrazložitvi, zato se v prispevku podaja minimalni standard kontradiktornosti, izpeljan iz 6. člena EKČP, in sicer skozi zabeležbo uporabe, smiselno pojasnilo, dostop obrambe do dnevnikov, ozko razlago izjem in preverljivost odločilnega dokaza. Tveganja so tako institucionalna in ne tehnološka, UI pa mora ostati dodana inteligenca in ne nadinteligenca.

 

Peter Podgorelec

Namen in temeljne normativne rešitve novele ZGD-1O

Avtor obravnava nedavno sprejeto novelo Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1O. Njen temeljni cilj je uskladitev nacionalnega pravnega reda z dvema evropskima direktivama. Ena se nanaša na delnice z večkratno glasovalno pravico, druga pa na trajnostnostno poročanje in skrbni pregled glede trajnostnosti oziroma na spremembo obstoječih pravil v zvezi s tem. Del novele, ki se nanaša na spremembe in dopolnitve določb o vzajemno povezanih družbah, določene v 554. členu ZGD-1, je po avtorjevem mnenju sporen. V prispevku so obravnavane tudi temeljne pravne značilnosti predlagane slovenske različice fleksibilne kapitalske družbe in nove evropske oblike kapitalske družbe (EU Inc.). Po avtorjevem mnenju je treba z uzakonitvijo nove nacionalne oblike družbe počakati, da se vidi, kakšna bo usoda predloga o EU Inc. Ne glede na to bo po avtorjevem mnenju treba v bližnji prihodnosti razmišljati o modernizaciji nacionalnega prava družb z omejeno odgovornostjo in tudi o modernizaciji določenih delov delniškega prava ne glede na razvoj tega prava na ravni EU.

 

Mojca Tancer Verboten

Težave implementacije novega plačnega sistema

V letu 2025 se je v Republiki Sloveniji za funkcionarje in javne uslužbence začel uporabljati nov plačni sistem. Posamezne rešitve enotnega plačnega sistema so temeljile na zaznanih pomanjkljivostih prejšnjega plačnega sistema s ciljem zagotovitve fleksibilnosti pri izplačilu plač ter povezovanja z učinkovitostjo in rezultati dela, predvsem pa privlačnosti zaposlovanja v javnem sektorju na začetku kariernega razvoja. V sklopu uveljavitve novega plačnega sistema je potekala implementacija novega plačnega sistema, ki je pomenila velik izziv za posamezne proračunske uporabnike. Prispevek obravnava posamezne ureditve institutov novega plačnega sistema in težave pri njihovi implementaciji. Z analizo definicije posameznih institutov, mnenj pristojnega ministrstva in problemov, ki so bili zaznani ob sami vpeljavi novega plačnega sistema, je podano opozorilo na morebitne nedoslednosti nove ureditve, ki ponuja razmislek o tem, ali bodo z novim plačnim sistemom doseženi zastavljeni cilji.

 

Petja Plauštajner, Petra Ferk

Komisija za izogibanje sporom in reševanje sporov po pogodbah FIDIC in njena uporaba v gospodarskih ter javnih pogodbah

Prispevek obravnava komisijo za izogibanje sporom in reševanje sporov (KIRS oziroma DAAB) kot večstopenjski mehanizem preprečevanja in reševanja sporov v pogodbah FIDIC. Avtorici analizirata njen razvoj, pravno naravo in delovanje v gradbenih ter infrastrukturnih projektih, v katerih neodvisno strokovno telo spremlja izvajanje pogodbe, spodbuja komunikacijo in spore obravnava sproti. Osrednja teza je, da je KIRS uporabna tudi zunaj gradbeništva, zlasti v kompleksnih, dolgoročnih in sodelovalnih razmerjih, kot so javno-zasebna partnerstva, koncesije, energetski, informacijsko-tehnološki in drugi javni projekti. Prispevek na podlagi mednarodne literature, primerjalnopravnih rešitev in prakse opozarja na omejeno uporabo takih mehanizmov v Sloveniji ter predlaga njihovo smiselno vključevanje v gospodarske in javne pogodbe zaradi učinkovitejšega upravljanja sporov, nižjih stroškov in večje stabilnosti pogodbenih razmerij.

 

Luka Vavken

Lex distincta med prekrški in kaznivimi dejanji – od teoretičnega ideala do konkretnih anomalij pravnega reda

Prispevek z vidika načela zakonitosti analizira normativno razmejitev med prekrški in kaznivimi dejanji. Avtor zavzame stališče, da strogega razumevanja načela lex distincta med prekrški in kaznivimi dejanji ne zapoveduje le zahteva po jasnosti in določnosti splošnih pravnih pravil (lex certa), temveč tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in delitve oblasti. Nadalje ugotavlja, da do notranjih nasprotij v pravnem redu prihaja zaradi pretirane želje izvršilne in zakonodajne veje oblasti po kazenski represiji. Za njihovo odpravo je v skladu z načelom zavor in ravnovesij odgovorna tudi sodna veja oblasti. Razpravo sklene z analizo konkretnega primera prekrivanja zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine in prekrška tatvine.

 

Sara Bagari

Novosti pri urejanju položaja javnih uslužbencev in njihove mobilnosti

Prispevek obravnava ureditev pravnega položaja javnih uslužbencev po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU-1) in analizira najpomembnejše novosti, ki jih prinaša prenovljeni uslužbenski sistem. V uvodnem delu so predstavljena temeljna izhodišča slovenske ureditve, za katero je značilna kombinacija pogodbenega koncepta delovnega razmerja in posebnega uslužbenskega režima. Kljub posebnostim javnega sektorja se za javne uslužbence subsidiarno uporablja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), pri čemer imajo posebne določbe uslužbenske zakonodaje prednost po načelu lex specialis derogat legi generali. Posebna pozornost je namenjena omejitvi načela in favorem laboratoris, ki jo ZJU-1 ohranja in dodatno zaostruje. Prispevek ugotavlja, da se ta omejitev tradicionalno utemeljuje z varovanjem javnih sredstev in posebnostmi delovanja javnega sektorja. Kljub temu omejitev možnosti določanja ugodnejših pravic javnih uslužbencev ne pomeni tudi izključitve varovalne funkcije delovnega prava pri razlagi nejasnih zakonskih določb. Osrednji del prispevka obravnava novosti ZJU-1 na področju mobilnosti javnih uslužbencev, ki je eden izmed osrednjih ciljev zakona. Predstavljeni so center za kadre, interni trg dela, spremenjena ureditev, premestitev in nova pravila kadrovskega štipendiranja. Analiza kaže, da zakonodajalec s temi instituti krepi prehodnost kadrov, prožnost organizacije dela in učinkovitejše upravljanje kadrov v javnem sektorju. Ob tem prispevek opozarja tudi na nekatera odprta razlagalna vprašanja in ugotavlja, da bo dejanski uspeh prenove odvisen predvsem od uporabe v praksi ter od sposobnosti zagotavljanja ravnovesja med organizacijsko fleksibilnostjo, javnofinančnimi omejitvami in varstvom pravic javnih uslužbencev.

 

Denis Baghrizabehi

Stopnje in oblike klavzul za alternativno reševanje sporov v različnih razmerjih

Večstopenjske klavzule za reševanje sporov (MDR) od strank zahtevajo, da pred arbitražo ali sodnim postopkom opravijo pogajanja, mediacijo ali druge postopke alternativnega reševanja sporov (ARS). Osrednja teza prispevka je, da je klavzule MDR mogoče razvrstiti na spekter dveh osi, in sicer po stopnjah (vprašanje zavezujoče narave in izvršljivosti) ter po obliki, kjer razlikujemo med konsenzualnimi, determinativnimi in hibridnimi mehanizmi ARS. Prispevek najprej ponudi pregled vrst ADR in zahtev po določnosti klavzul. Nato analizira posledice neizpolnjevanja obveznosti z ozirom na vprašanje pristojnosti ali dopustnosti, vključno z argumentom o nesmiselnosti ARS. V nadaljevanju prispevek ponudi še pregled vodilnih odločb, ki kažejo, da se predarbitražne stopnje najpogosteje obravnavajo v sklopu vprašanj o (ne)dopustnosti. Na koncu so predlagane smernice za sestavljanje klavzul MDR in ocena primernosti MDR za različne vrste pravnih razmerij.

 

Rado Bohinc

Odgovornost direktorjev za trajnostno upravljanje

Od trajnostnega poročanja in skrbnega pregleda k odgovornosti za organizacijo, informiranost in poslovno presojo

Trajnostna regulacija Evropske unije je pomembno posegla v informacijske in upravljavske procese gospodarskih družb. Direktiva (EU) 2022/2464 glede poročanja podjetij o trajnostnosti (CSRD) je trajnostne informacije vključila v formalni sistem korporacijskega poročanja, Direktiva (EU) 2024/1760 o skrbnem pregledu podjetij glede trajnostnosti (CSDDD) pa je temu dodala tveganjsko usmerjen proces identifikacije in obravnavanja negativnih vplivov na človekove pravice in okolje. Direktiva (EU) 2026/470, sprejeta v okviru paketa Omnibus I, je oba režima zožila in poenostavila. Prispevek izhaja iz teze, da zmanjšanje posebnih regulatornih obveznosti ne odpravlja pomena trajnostnih vprašanj za odgovornost direktorjev. Večji poudarek na materialnosti, sorazmernosti, prioritizaciji in razumno dostopnih informacijah povečuje pomen splošnih pravil korporacijskega upravljanja in profesionalnega standarda skrbnosti iz 263. člena ZGD-1. Težišče odgovornosti se zato premika od zagotavljanja trajnostnega rezultata h kakovosti procesa upravljanja: organizaciji informacijskih in kontrolnih sistemov, primerni informacijski podlagi, odzivanju na opozorilne znake, delegiranju, nadzoru in dokumentiranju poslovne presoje. Prispevek v sklepnem delu predlaga tudi nepogrešljive organizacijske sestavine slovenskega zakona za prenos CSDDD.

 

Maja Brkan

Umetna inteligenca in sodstvo – pogled iz Evropske unije

Prispevek obravnava postopno uvajanje sistemov umetne inteligence (UI) za nekatere naloge podporne oziroma administrativne narave na Sodišču EU. Sodišče EU ima na tem področju pomembno in večplastno vlogo. Prvič, Sodišče EU tudi samo vključuje sisteme UI v svoje notranje delovanje in s tem prevzema vlogo uvajalca UI. Drugič, ker te sisteme tudi nadalje razvija in prilagaja lastnim potrebam, se postavlja vprašanje, ali v tem smislu morda prevzema vlogo ponudnika oziroma razvijalca UI. Slednjič pa Sodišče EU kot razlagalec prava Unije pomembno sooblikuje vsebino in meje obveznosti, povezanih z uporabo umetne inteligence. V tem smislu Sodišče EU sodeluje pri oblikovanju pravnega okvira in hkrati nastopa kot subjekt, ki mora ta okvir spoštovati.

 

Tomaž Bromše

O izločitvi dokazov

Pri odločanju o izločitvi dokazov mora sodišče ugotoviti izvor dokaza, pravo, ki ga mora uporabiti, pri njegovi razlagi pa tudi ugotoviti, kakšno razlagalno polje ima na voljo za zagotavljanje učinkovitega in ustavnoskladnega varstva človekovih pravic.

 

Jaka Cepec

Insolventnost samostojnega podjetnika

Prispevek obravnava izbrana vprašanja osebnega stečaja samostojnega podjetnika in zasebnika. Po kratki predstavitvi podatkov o številu takšnih postopkov v Sloveniji se osredotoča na dve vprašanji. Prvo je opredelitev insolventnosti podjetnika in zasebnika ter posebne domneve trajnejše nelikvidnosti, ki jih ZFPPIPP zanju določa drugače kot za potrošnika. Prispevek analizira smisel takšnega razlikovanja z vidika enotnosti premoženja fizične osebe, informacijskih značilnosti posameznih skupin dolžnikov ter ekonomskih funkcij insolvenčnega prava. Drugi del obravnava posledice začetka osebnega stečaja za nadaljevanje podjetniške oziroma poklicne dejavnosti. Posebna pozornost je namenjena avtomatičnemu prenehanju statusa podjetnika oziroma zasebnika ter razmerju med omejitvijo poslovne sposobnosti, omejitvijo razpolaganja s stečajno maso in poklicno diskvalifikacijo. Prispevek opozarja, da gre za konceptualno različna vprašanja, ki jih slovenska ureditev in del sodne prakse ne ločujeta dovolj jasno, ter zagovarja ločeno presojo varstva stečajne mase, ekonomske smiselnosti nadaljevanja dejavnosti in pogojev za opravljanje posameznega poklica.

 

Matija Damjan

Družbena omrežja v dobi umetne inteligence

Umetna inteligenca (UI) spreminja vlogo družbenih omrežij iz pretežno pasivnih gostiteljev uporabniških vsebin v kompleksne komunikacijske sisteme, ki vsebine samodejno presojajo, razvrščajo, priporočajo, prilagajajo in vse pogosteje tudi ustvarjajo. Prispevek analizira tri ključna področja uporabe UI na družbenih omrežjih: avtomatizirano moderiranje vsebin, priporočilne sisteme in personalizacijo ter ustvarjanje sintetičnih vsebin. Posebna pozornost je namenjena prepletu treh osrednjih pravnih režimov EU. Akt o digitalnih storitvah ostaja osrednji instrument za obvladovanje sistemskih tveganj družbenih omrežij, saj poleg nezakonitih vsebin ureja tudi vpliv zasnove priporočilnih in moderacijskih sistemov na temeljne pravice, javni diskurz in druge družbene interese. Akt o UI dopolnjuje ta okvir predvsem z zahtevami glede preglednosti sintetičnih vsebin in obveznostmi ponudnikov sistemov in modelov umetne inteligence, medtem ko Splošna uredba o varstvu podatkov omejuje podatkovno podlago profiliranja in personalizacije. Tradicionalno razlikovanje med nevtralnim posrednikom in izdajateljem vse težje zajame dejansko vlogo sodobnih platform. Pri presoji njihove odgovornosti postajata zato ključna stopnja nadzora nad informacijami in njihovo distribucijo ter odgovornost platform za varno zasnovo in upravljanje informacijskega okolja.

 

Andrej Ekart

Direktiva o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in instituti Zakona o izvršbi in zavarovanju, kot so začasne odredbe in odlog izvršbe

Avtor obravnava vpliv Direktive o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah na predpostavke za izdajo začasnih odredb in odlog izvršbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju. Pri tem sprva predstavi pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb po slovenskem pravu, pri čemer se sklicuje zlasti na prelomno ustavno odločbo US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Nato obravnava stališča Sodišča EU, pod katerimi pogoji je mogoče izdati začasne odredbe v potrošniških sporih, pri čemer osrednjo pozornost nameni sodbi Sodišča EU v zadevi C-287/22, Getin Noble Bank. V zaključku prikaže, kako so slovenska sodišča upoštevala stališča SEU pri razlagi pogojev za izdajo začasnih odredb.

 

Jožko Fornazarič

Umetna inteligenca v upravnih postopkih s poudarkom na njeni uporabi na ministrstvih

Članek obravnava uvajanje umetne inteligence (UI) v upravne postopke, v katerih se javni organi srečujejo z izzivom izvajanja sodobnim tehnologijam neprilagojenih pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Glavno gibalo uvajanja je potreba po zahtevnih kontrolnih sistemih, na primer na področju kmetijske politike (na satelitskih podatkih temelječ sistem AMS), kjer podatkov brez UI ni mogoče obvladati. Ključni izziv je 214. člen ZUP, ki predpisuje visoko stopnjo obrazložitve odločb, kar je pri stohastičnih sistemih UI oziroma »črnih škatlah« težko izvedljivo. Odločitve UI temeljijo na statistični korelaciji in obdelavi neprimerno večjih količin podatkov, kot je bilo do zdaj običajno v državni upravi. Eno od rešitev ponuja novi Zakon o kmetijstvu (ZKme-2), ki poenostavlja obrazložitev ob istočasni uporabi sodobne tehnologije, ki stranki omogoča, da se po elektronski poti seznani z dejstvi iz upravnega spisa. Podobne poenostavitve sta v zadnjem desetletju uveljavili tudi Francija in Finska. Uvajanje UI v upravne postopke bi moralo biti skladno z Aktom o umetni inteligenci, ki za uvajanje visokotveganih sistemov predpisuje obvladovanje tveganj kot temeljni pristop urejanja procesov, poleg tega pa še vrsto zahtev (kakovost podatkov, razvoj programske opreme, informacijska varnost itd.), ki organom z visoko stopnjo organizacije niso nepoznane. Čeprav UI zahteva določeno prilagajanje klasičnih pravil upravnega postopanja, pa zahteve Akta o umetni inteligenci že vnaprej (ex ante) dajejo strankam veliko novih zagotovil, ki jih klasični ZUP ne pozna. Organizacije z vzpostavljenimi sistemi upravljanja tveganj (na primer imetniki certifikata ISO/IEC 27001) so v prednosti pri doseganju skladnosti, sicer pa UI zahteva pomemben premik v miselnosti upravnih organov in prilagoditev zakonodaje novi tehnološki realnosti.

 

Aleš Galič

Demontaža zemljiške knjige skozi prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča glede izvršbe na nepremičnine

Ustavno sodišče je že pred časom v konfliktu, komu v izvršbi na nepremičnino dati prednost – upniku ali nevknjiženemu zakoncu (skupnemu lastniku) –, odločilo v prid slednjega. Utemeljilo je, da originarna pridobitev lastninske pravice (kjer ima vknjižba v zemljiški knjigi le deklaratorni učinek) uspešno utemelji ugovor tretjega v izvršbi. Samo po sebi to posebej usodnih posledic ni imelo. Toda lopate za nadaljnjo demontažo temeljev stvarnega prava prek tekstualističnega prenašanja in kombiniranja različnih (že sicer spornih) stališč brez kakršnekoli vrednostne presoje, kaj njihova kombinacija pomeni in povzroči, so bile zasajene. Pozneje sta Vrhovno in Ustavno sodišče ugovor tretjega v izvršbi priznali in s tem na ravni ustavne pravice zavarovali kupca, ki svoje premoženje skriva, zemljiškoknjižno dovolilo pa ima – za slabe čase – varno spravljeno v predalu. Sodišči sta to utemeljili z zgrešeno »doktrino«, da ima kupec, ko prejme zemljiškoknjižno dovolilo, pričakovano lastninsko pravico. Nato je Vrhovno sodišče naredilo še tretji korak. Ugovor tretjega je priznalo kupcu, ki niti zemljiškoknjižnega dovolila ni prejel. Ni jasno, ali to tako kot pri izbrisni tožbi varuje »prvega« kupca zgolj pred slabovernim »konkurentom«.

 

Miha Juhart

Samostojni podjetnik in družba z omejeno odgovornostjo po umiku nosilca podjetja

Prispevek obravnava pravne posledice umika posameznika, ki je nosilec in ključni dejavnik delovanja podjetja, ter primerja položaj samostojnega podjetnika in družbe z omejeno odgovornostjo. Analizirani so prostovoljni prenos podjetja na naslednike in posledice smrti nosilca posla. Pri družbi z omejeno odgovornostjo je kontinuiteta praviloma zagotovljena s prenosom oziroma dedovanjem poslovnega deleža, saj smrt družbenika ne vpliva na pravno subjektiviteto družbe. Bistveno zahtevnejši je položaj samostojnega podjetnika, pri katerem sta osebno in podjetniško premoženje pravno povezana. Prispevek analizira možnosti prenosa podjetja, univerzalno pravno nasledstvo in varstvo upnikov ter posebej obravnava učinke smrti podjetnika na obstoječa pogodbena in delovna razmerja. Pozornost namenja tudi nadaljevanju poslovanja med zapuščinskim postopkom, upravljanju podjetja s strani skupnosti dedičev in možnosti imenovanja nujnega zastopnika. Ugotavlja, da je za večja podjetja preoblikovanje v gospodarsko družbo primernejše za zagotavljanje dolgoročne kontinuitete poslovanja.

 

Maja Ménard

Meje sodnega nadzora nad arbitražo s primerjalnopravnim pregledom

Prispevek analizira razmerje med arbitražo in državnimi sodišči skozi prizmo meja sodnega nadzora nad arbitražnim postopkom s primerjalnopravnim pregledom ureditev po Vzorčnem zakonu UNCITRAL, slovenskem Zakonu o arbitraži, francoskem Zakoniku o civilnem postopku ter angleškem Zakonu o arbitraži. V prvem delu so predstavljene pozitivne, podporne funkcije sodišč – imenovanje arbitrov v primeru neuspešnega dogovora strank, izrekanje začasnih in zavarovalnih ukrepov ter sodelovanje pri priznanju in izvršitvi arbitražnih odločb na podlagi Newyorške konvencije – kot nujen izraz odsotnosti imperija na strani arbitražnih tribunalov. V nadaljevanju so obravnavane negativne, potencialno moteče oblike sodnega poseganja – izpodbijanje in razveljavitev arbitražnih odločb, vzporedni postopki in uzurpacija pristojnosti s strani državnih sodišč. S primerjalno analizo različnih pravnih sistemov je pokazano, da meja sodnega nadzora nad arbitražo ni statična, temveč rezultat nenehnega tehtanja med avtonomijo strank in učinkovitostjo zasebnega reševanja sporov na eni ter potrebo po minimalnem sodnem nadzoru na drugi strani. V sklepu je ugotovljeno, da normativne rešitve, kakršna je koncentracija sodne pristojnosti pri enem samem sodišču, ki jo pozna tudi slovenska ureditev, lahko bistveno pripomorejo k zmanjšanju tveganja nasprotujočih si odločitev in učinkovitejšemu zagotavljanju dokončnosti arbitražnih odločb.

 

Domen Neffat

Preoblikovanje samostojnega podjetnika v družbo z omejeno odgovornostjo

Statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika v kapitalsko družbo (d. o. o.) po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) omogoča izčlenitev podjetniško organiziranega premoženja iz enovite premoženjske mase fizične osebe ter njegov prenos na novo ali prevzemno družbo po poti univerzalnega pravnega nasledstva. Družba vstopi v vsa pravna razmerja prenesenega podjetja, podjetnik pa v zameno pridobi korporacijske deleže. Učinek preoblikovanja nastopi z vpisom prenosa v sodni register. Univerzalno pravno nasledstvo zajema materialno in procesno področje. Obstajajo izjeme glede pravic, ki se zaradi svoje narave ne prenesejo samodejno (na primer obrtno dovoljenje, zastopnik za znamke in modele pred Uradom RS za intelektualno lastnino). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah je poleg registrskega vpisa prenosa podjetja potreben še vpis v zemljiško knjigo, do tega trenutka ima nova oziroma prevzemna družba lastninsko pravico v pričakovanju. Glede odgovornosti za obveznosti, nastale pred vpisom prenosa, ostaja fizična oseba (podjetnik, ki je prenesel podjetje) neomejeno, solidarno in subsidiarno odgovorna z vsem svojim premoženjem. Upnik mora pred uveljavljanjem zahtevka zoper fizično osebo primarno pisno pozvati novo oziroma prevzemno družbo k izpolnitvi. V pravdnih in izvršilnih postopkih statusna sprememba ne pomeni prenehanja sposobnosti fizične osebe biti udeležena naprej v pravdnem postopku. Prilagoditev tožbe ali vstop novega dolžnika zahteva ustrezne procesne predloge strank. Terjatve do fizične osebe zastarajo v petih letih od objave vpisa prenosa v register, razen če terjatev zoper podjetnika zastara v krajšem roku.

 

Aleksij Mužina, Rajko Pirnat

Sistemsko razmerje med Državno revizijsko komisijo, sodišči in arbitražo pri reševanju sporov iz javnih pogodb – fazi pred sklenitvijo pogodbe in po njej

Pravno varstvo na področju javnih naročil in koncesij v Sloveniji je odvisno od vrste postopka in faze sklepanja pogodbe. Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) ureja pravno varstvo v predrevizijskem postopku pri naročniku, revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo (DKOM) ter v sodnem postopku. Za koncesije, ki ratione materiae ne spadajo na področje uporabe ZPVPJN, se uporablja upravnopravno varstvo po ZUP in ZUS-1. Ponudniki lahko odločitev o izbiri koncesionarja izpodbijajo z upravno pritožbo in nato z upravnim sporom. Novela ZPVPJN-C je leta 2021 uvedla možnost upravnega spora zoper določene vsebinske odločitve DKOM. Upravno sodišče lahko ugotovi nezakonitost odločitve, ne more pa je odpraviti ali spremeniti, zato gre za bistveno omejeno obliko sodnega varstva, ki predvsem prispeva k razvoju sodne prakse in je podlaga za morebitne odškodninske zahtevke. Obstaja tudi možnost arbitraže, doktrinarno sicer dopustna le pri sporih iz izvajanja že sklenjenih pogodb, ki imajo premoženjskopravno naravo.

 

Katja Štemberger Brizani

Od izbire domače ali tuje arbitraže do arbitrabilnosti javnih pogodb

Prispevek obravnava pravne posledice izbire domače ali tuje arbitraže ter arbitrabilnost javnih pogodb v slovenskem pravu. Pokaže, da je treba dopustnost arbitražnega reševanja spora presojati stopenjsko: najprej po merilu objektivne arbitrabilnosti iz 4. člena ZArbit, nato glede morebitnih zakonskih omejitev arbitraže oziroma izbire tujega sedeža ter šele nato po merilih za izbiro sedeža. Osrednja ugotovitev je, da arbitrabilnosti javnih pogodb ni mogoče presojati glede na javnopravni status stranke ali vrsto pogodbe, temveč glede na pravno naravo konkretnega zahtevka.

 

Verica Trstenjak

Umetna inteligenca in vpliv sodne prakse Sodišča EU

Razvoj umetne inteligence zahteva številne spremembe v družbi. EU je sprejela številne pravne akte za področje umetne inteligence. Tudi Sodišče EU je že razglasilo nekatere pomembne sodbe na tem področju. V tem članku bodo obravnavani primeri glede avtomatizirane obdelave osebnih podatkov (na primer C-26/22 in C-64/22 Schufa Holding), glede pravice do odškodnine za primer kršitve osebnih podatkov z umetno inteligenco (na primer C-300/21 Österreichische Post), avtorskih pravic v povezavi z LLM (C-250/25 Like Company) in drugi.

 

Petra Weingerl

Akt o umetni inteligenci: od regulacije k izvajanju

Če je bilo še pred kratkim osrednje vprašanje predvsem, ali in kako regulirati umetno inteligenco, se danes razprava vse bolj usmerja v vprašanje, kako bomo sprejeta pravila dejansko izvajali, razlagali in nadzorovali v praksi. Osrednji instrument je Akt o umetni inteligenci, ki je dopolnilni in horizontalni pravni režim, ki ne nadomešča GDPR in drugih obstoječih pravnih področij, temveč jih dopolnjuje z regulacijo, posebej prilagojeno tveganjem umetne inteligence. Prispevek obravnava tri medsebojno povezane vidike. Najprej Akt o umetni inteligenci umešča v širši pravni okvir EU in pojasnjuje njegovo razmerje do že obstoječih pravil, zlasti varstva osebnih podatkov, temeljnih pravic, potrošniškega prava in pravil produktne varnosti. Nato predstavi časovnico njegovega postopnega izvajanja. V osrednjem delu pa obravnava dve vprašanji, ki bosta za praktično uporabo uredbe posebej pomembni: obveznosti glede preglednosti in pravica do obrazložitve odločitev, pri katerih je bil uporabljen sistem umetne inteligence. Za posameznika je bistveno vprašanje, kaj lahko zahteva od sistema umetne inteligence in organizacije, ki ga uporablja; za pravno osebo pa, kako mora uporabo umetne inteligence organizirati, dokumentirati in nadzorovati.

 

Kristjan Zahrastnik

Digitalno premoženje v izvršbi

Digitalno premoženje je sodobna oblika premoženja, katere posebne značilnosti lahko bistveno vplivajo na potek izvršilnega postopka. Prispevek obravnava umestitev kriptosredstev med posamezna sredstva izvršbe. Pri tem avtor presoja, ali je kriptosredstva mogoče obravnavati kot denarna sredstva, kot stvari v smislu stvarnega prava, kot premoženjske pravice, ki so prenosljive in katerih vrednost je mogoče izraziti v denarju, ali kot predmet izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve. Nadalje prispevek obravnava razmejitev med izvršbo za poplačilo denarne terjatve in izvršbo na podlagi sodne odločbe, katere neposredna obveznost je prenos kriptosredstev. V tem okviru je posebna pozornost namenjena razlikovanju med dejanji, ki jih lahko namesto dolžnika opravi druga oseba, in dejanji, ki jih lahko opravi izključno dolžnik. Pri izvršbi na kriptosredstva ima pomembno vlogo tudi (ne)sodelovanje dolžnika, zlasti pri zagotovitvi zasebnega ključa, ki omogoča razpolaganje s kriptosredstvi. Prispevek nadalje analizira, kako oziroma ali sploh popolna digitalizacija bančnih storitev vpliva na izvršbo na denarna sredstva, vodena pri kreditnih institucijah, ki imajo dovoljenje, da na ozemlju druge države členice neposredno opravljajo storitve (na primer Revolut, N26). Takšne kreditne institucije lahko svoje storitve opravljajo brez sedeža ali podružnice v državi članici, v kateri poslujejo, čeprav uporabnikom zagotavljajo primerljive storitve bančnega poslovanja kot domače kreditne institucije. V zadnjem delu prispevka je obravnavana izvršba na elektronski denar, ki ga izdajajo ponudniki plačilnih storitev oziroma družbe za izdajo elektronskega denarja. Pri tem je treba razlikovati med ponudniki plačilnih storitev in organizacijami za plačilni promet. Zaradi različne pravne narave teh subjektov se pri izvršbi uporabljajo različna sredstva izvršbe.