Podjetje in delo

Iz številke 5/2026

Matevž Bedič, Bruna Žuber

Modernizacija upravnega spora na Hrvaškem: med normativnim napredkom in sistemskimi dilemami

Prispevek obravnava novosti hrvaškega Zakona o upravnih sporih (Zakon o upravnim sporovima), ki je začel veljati 1. 7. 2024 in katerega osrednja lastnost je celovita ureditev upravnega spora. S tem je odpravljena podredna uporaba določb pravdnega postopka, ki je v hrvaški sodni praksi – podobno kot velja za upravni spor v Sloveniji – povzročala težave. Razprava se začenja s kratkim zgodovinskim pregledom razvoja sodnega nadzora nad delovanjem uprave na Hrvaškem, nadaljuje pa z analizo izbranih procesnih institutov, ki jih je zakonodajalec posodobil oziroma na novo uredil. Obravnava relevantnih institutov sledi shematiki hrvaškega Zakona o upravnih sporih: od temeljnih določb, strank in njihovega zastopanja, postopka pred sodiščem prve stopnje, pravnih sredstev do stroškov upravnega spora in izvrševanja sodnih odločb. Do predstavljenih institutov se avtorja tudi kritično opredeljujeva, in sicer z vidika učinkovitosti sodnega varstva v upravnem sporu, kar je bil eden temeljnih ciljev sprejetja novega zakona, ter možnosti prenosa nekaterih rešitev v slovenski pravni red. Izzivi, s katerimi se srečuje hrvaško upravno sodstvo, so v določeni meri primerljivi s težavami upravnosodnega nadzora v Sloveniji. Pri tem gre omeniti zlasti nesistemsko predpisovanje rokov, v katerih mora upravno sodišče sprejeti odločitev, s področnimi predpisi. Odsotnost pravil o razvrščanju zadev glede na stopnjo nujnosti sodne intervencije pomeni, da manj zahtevni primeri sodišča obremenjujejo enako kot zahtevne in nujne zadeve, kar posledično zmanjšuje učinkovitost sodnega varstva.

Jorg Sladič

Sodišče EU o varstvu potrošnikov v finančnih pogodbah (2020–2025) – s poudarkom na vprašanjih znatnega neravnotežja in dobre vere

Članek analizira razvoj sodne prakse o nepoštenih pogodbenih pogojih v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13 med letoma 2020 in 2025. Podana je analiza preskusa znatnega neravnotežja, ki lahko vodi do nepoštenosti pogodbene določbe. Glede ne slovensko specifičnost je poglobljeno analizirano tečajno tveganje kot oblika znatnega neravnotežja. V nadaljevanju se članek ukvarja z vprašanjem nepreglednih pogodbenih pogojev v posojilih, ki so indeksirana v tuji valuti. Zadnje vprašanje, ki ga analizira članek, se nanaša na pomanjkljiv prenos predpostavke dobre vere iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13 v 23. člen ZVPot-1. Izrecno je treba omeniti predlog za predhodno odločanje Višjega sodišča v Mariboru v zadevi OTP Banka.

Etelka Korpič Horvat

Delovnopravna obravnava plačila za poslovno uspešnost

Avtorica v prispevku obravnava plačilo za delo delavcem v primerih poslovne uspešnosti delodajalca. V skladu z drugim odstavkom 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je to plačilo mogoče uvrstiti med sestavine plače, če je določitev plačila za poslovno uspešnost določena v avtonomnih aktih, tj. kolektivni pogodbi, splošnem aktu delodajalca ali pogodbi o zaposlitvi, in izplačana v denarju (prvi odstavek 126. člena ZDR-1). Čeprav ZDR-1 ne določa izrecno, da se poslovna uspešnost lahko izplača tudi kot druga vrsta plačil, je po avtoričinem mnenju to po prvem odstavku 126. člena ZDR-1 dopustno na podlagi delodajalčevih avtonomnih aktov. Avtorica išče odgovore na vprašanja, kateri pogoji morajo biti pri navedenem plačilu in njegovi razvrstitvi izpolnjeni z delovnopravnega vidika. Analizira določbe o plačilih za poslovno uspešnost na podlagi 15 kolektivnih pogodb na ravni dejavnosti. Te kolektivne pogodbe praviloma odkazujejo določitev pravice do plačila poslovne uspešnosti kot del plače na delodajalca. Za plačila poslovne uspešnosti so v njih uporabljeni različni izrazi, na primer trinajsta plača, božičnica, nagrada in drugi, za nekatera pa dovoljujejo plačila tudi v naravi. Avtorica ugotavlja, da kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti določajo plačila poslovne uspešnosti kot del plače ali/in kot druge vrste plačil. Pri izplačilu zimskega regresa po Zakonu o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (ZPZR) se poslovna uspešnost navaja zaradi davčne obravnave in ne posega v določbe plačila za poslovno uspešnost po ZDR-1.

Biserka Šubelj

Plačilo poslovne uspešnosti kot plačilo za delo – socialnovarnostna obravnava in davčnopravne posledice

V prispevku avtorica obravnava plačilo za delo delavcem zaradi poslovne uspešnosti delodajalca z vidikov obveznih dajatev in pravice delavca do uveljavljanja denarnih nadomestil iz obveznega socialnega zavarovanja. Na podlagi analize zakonskih določb želi odgovoriti na dve temeljni vprašanji: (1) ali opredelitev dohodka iz poslovne uspešnosti bodisi kot del plače bodisi kot druga vrsta plačil vpliva na obdavčitev z dohodnino, na obremenitev s prispevki za socialno varnost in na uveljavljanje nadomestil za socialno varnost in (2) ali oblika izplačila dohodka iz poslovne uspešnosti v denarni ali v nedenarni obliki vpliva na obdavčitev z dohodnino, na obremenitev s prispevki za socialno varnost in na uveljavljanje nadomestil za socialno varnost. Ob tem opozori na različne interese, ki jih ima vpliv izplačila dohodka na delavca, na delodajalca, na državo in na lastnika kapitala. Ti interesi po avtoričinem mnenju tvorijo celostni pristop, ki ga je treba upoštevati. Odgovoriti želi tudi, kaj upravičeni delavec, ki ga kot pogoj določa Zakon o dohodnini (ZDoh-2), pomeni za uveljavljanje dohodka iz delovnega razmerja, ki se ne upošteva v davčno osnovo. Izplačilo poslovne uspešnosti je glede obdavčitve z dohodnino povezano tudi z zimskim regresom po Zakonu o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (ZPZR), kar je predstavljeno v samostojnem poglavju.

Urška Stopar

Podnebne spremembe v okoljskih presojah: med normativno zahtevo, metodološko odprtostjo in investicijskim tveganjem

Prispevek obravnava vključevanje podnebnih sprememb v okoljske presoje, zlasti v celovito presojo vplivov na okolje, presojo vplivov na okolje in presojo sprejemljivosti vplivov na varovana območja. Izhodišče je ugotovitev, da so podnebne spremembe v mednarodnem, evropskem in slovenskem pravnem okviru že prepoznane kot pravno relevanten element načrtovanja in dovoljevanja posegov v prostor. Kljub temu njihova obravnava v praksi ostaja metodološko neenotna, pogosto preozka in premalo povezana z vprašanji dolgoročnih, kumulativnih in posrednih vplivov. Osrednja teza prispevka je, da okoljske presoje predstavljajo ustrezen pravni okvir za vključevanje podnebnih sprememb, vendar njihova učinkovitost ni odvisna zgolj od normativne ureditve, temveč predvsem od kakovosti, pravočasnosti in metodološke doslednosti presoje. Podnebnih sprememb ni mogoče obravnavati kot običajen okoljski dejavnik, saj vključujejo vprašanja emisij toplogrednih plinov, podnebne odpornosti, rabe prostora, naravnih ponorov, biotske raznovrstnosti in prihodnjih podnebnih tveganj. V prispevku je posebej poudarjeno, da pomanjkljiva obravnava podnebnih dejavnikov ne zmanjšuje le učinkovitosti okoljskih presoj kot preventivnega instrumenta varstva okolja, temveč ustvarja tudi okoljska, naravovarstvena, javnopravna, medgeneracijska in investicijska tveganja. Ta se lahko kažejo v dopolnjevanju dokumentacije, podaljševanju postopkov, spremembah projekta, strožjih pogojih financiranja, pravnih sporih ali odpravi že izdanih dovoljenj. Bistveni izziv prihodnjega razvoja okoljskih presoj zato ni več vprašanje, ali je treba podnebne spremembe vključevati v presoje, temveč kako zagotoviti njihovo zgodnjo, strokovno utemeljeno, preverljivo in pravno vzdržno obravnavo.