Podjetje in delo

Iz številke 5/2025

Marko Novak, Aleksij Mužina, Drago Dubrovski, Luigi Varanelli, Peter Žmak

Argumentacijska shema interdisciplinarnega argumenta: pravnoposlovni premislek o spremembi pogodbe o javnem naročilu

Pri argumentaciji so poseben problem interdisciplinarna področja, saj je tam treba v skupni argument združiti argumente več disciplin. Tak primer je področje javnega naročanja, kjer je ob spremembi pogodbe o javnem naročilu treba upoštevati ekonomske razloge, denimo zaradi spremembe cene, ob hkratnih pravnih razlogih, ki takšno spremembo dopuščajo. Ker gre pri tem za področje neformalnega logičnega sklepanja, je takšno shemo nadvse primerno opremiti še s kritičnimi vprašanji, saj bodo odgovori nanje povečali racionalnost zaključkov pri sklepanju. Pri tem je smiselno sestaviti diagram oziroma model, ki je lahko osnova za avtomatizacijo tovrstnih procesov.

Rok Svetlič

Vzročna zveza med naravo in pravom

Razprava obravnava problem vzročne zveze, kolikor se nahaja med naravnim pojavom in pravnim diskurzom. Posvetili se bomo pristopom, ki jih predlagajo teorije naravne in pravne vzročnosti. Poudarili bomo njihove pomanjkljivosti in pojasnili razloge, zakaj je danes postala dominantna teorija adekvatne vzročnosti. Posebno pozornost namenja razprava razlikam teorije adekvatne vzročnosti in teorije ratio legis vzročnosti, s čimer postanejo vidni specifični odnosi teorij vzročnosti do naravne dimenzije ravnanja pravnega subjekta in njegovih posledic: naravna vzročnost se a priori omeji zgolj na naravno razsežnost, teorija adekvatne vzročnosti izhaja iz naravne vzročnosti in hkrati s pravnim presojanjem seže prek nje, teorija ratio legis pa skuša dimenzijo naravnosti iz instituta vzročnosti povsem izločiti. Članek pokaže, da se na ta način teorija ratio legis ujame v tavtologijo, zaradi česar ji spodleti pri nalogi. Podrobnejša analiza pokaže, da ima ta teorija vseeno pomembno vlogo pri utemeljevanju odgovornosti za civilni delikt, vendar ne na ravni vzročne zveze, ampak na ravni, ki je analogna načelu zakonitosti v kazenskem pravu.

Miha Šepec

Množični nadzor komunikacij in uporabnost tako pridobljenih dokazov iz tujine v kazenskem postopku

Prispevek obravnava vprašanje dopustnosti državnega poseganja v komunikacijsko zasebnost posameznikov. Ključno vprašanje je, ali je ustavno dopusten množični nadzor komunikacij, ki ni usmerjen v konkretne osumljence, ampak zajema vse uporabnike določenih komunikacijskih sredstev ali aplikacij. Prikazan bo aktualni primer aplikacije SKY-ECC, ko je Francija izvajala množični nadzor več kot 170.000 uporabnikov in s tem zbirala njihove zasebne komunikacije. Slovenija želi te dokaze uporabiti v domačih kazenskih postopkih, kar odpira pomembna pravna vprašanja. Prispevek analizira dopustnost takšnega nadzora v okviru določb Ustave RS, Zakona o kazenskem postopku in evropske sodne prakse. Obravnava tudi dilemo uporabe evropskega preiskovalnega naloga za pridobitev dokazov iz tujine, ki jih slovenski organi sami ne bi smeli pridobiti v naši državi. Avtor predstavi svoje stališče o vplivu teh vprašanj na kazenske postopke v Sloveniji in opozarja na nevarnosti za prihodnost komunikacijske zasebnosti, če bodo sodišča dovolila uporabo dokazov, pridobljenih z množičnim nadzorom v tujini.

Valentina Franca

Dinamika neposredne delavske participacije: vpliv institucionalnih okvirov in vizija za trajnostno prihodnost dela v Evropi

Članek celovito obravnava neposredno delavsko participacijo kot ključno, a kompleksno temo v sodobnih industrijskih razmerjih, s poudarkom na evropskem kontekstu. Raziskuje različne oblike neposredne delavske participacije, od timskega odločanja do avtonomije pri delu in sistemov predlogov, ter analizira, kako se te prakse razvijajo skozi različne stopnje participacije – od osnovnega obveščanja do soodločanja in nadzora. Glavne ugotovitve kažejo, da učinkovitost neposredne delavske participacije ni univerzalna, temveč je močno odvisna od kontekstualnih dejavnikov, kot so organizacijska kultura, slog vodenja in strukturni položaj delavcev. Avtorica poudarja, da je neposredna delavska participacija pomembno orodje za izboljšanje kakovosti delovnih mest, spodbujanje inovacij, učinkovito digitalno preobrazbo in doseganje trajnostnih ciljev, vendar opozarja tudi na morebitna tveganja, kot sta intenziviranje dela in t. i. razkorak v glasu. Ključna ugotovitev je tudi, da neposredna participacija najbolje deluje v komplementarnem razmerju s posredno, predstavniško participacijo (sindikati, sveti delavcev), saj njihova sinergija prinaša najboljše rezultate. Na primeru Slovenije je prikazana specifičnost zakonske ureditve, ki omogoča visoko stopnjo participacije, vendar se v praksi soočamo z izzivi, zlasti v javnem sektorju in zaradi pomanjkanja sistemskih mehanizmov ter ozaveščenosti. Prihodnost učinkovite delavske participacije je skratka odvisna od sposobnosti sistema za prilagajanje novim izzivom, kot so digitalizacija in nove oblike dela, ter integracije vseh kanalov glasu, da se zagotovi učinkovita vključenost vseh delavcev.

Jan Stajnko

Družbena sprejemljivost daril v gospodarskem sektorju: ali pogostitev poslovnega partnerja lahko pomeni kaznivo podkupovanje?

V slovenski kazenskopravni dogmatiki se v zadnjih letih opozarja, da je korupcijske delikte treba obravnavati ob pritegnitvi doktrine o družbeni sprejemljivosti ravnanja. Prispevek razgrne vsebino te kazenskopravne figure in njeno vlogo pri zamejevanju dometa korupcijskih kaznivih dejanj. Pri tem so v ospredju gospodarski korupcijski delikti ter vprašanje dopustnega ravnanja gospodarstva pri stiku z javnim sektorjem. Obravnavani praktični primeri zajamejo pogostitev poslovnih partnerjev, podkupovanje v tujini kot de facto pogoj za vstop in poslovanje na tujem trgu, podarjanje vstopnic za kulturne in športne dogodke v zameno za pokroviteljstvo dogodka ter kritje potnih stroškov in izobraževanj s strani dobaviteljev opreme v zdravstvu oziroma založb v šolstvu. Pri tem avtor pokaže, da figura družbene sprejemljivosti ne črpa iz normalnosti oziroma običajnosti nekega tipa ravnanja v določeni panogi. Namesto tega gre za vrednotenje vzdolž splošnih etičnih nazorov skupnosti. Družbena sprejemljivost zato ne sme biti izrabljena za potrjevanje zavrž­nih praks, ki se lahko ustalijo in veljajo za normalne znotraj posameznega sektorja (gradbeništvo, bančništvo in podobno). Vendar pa zamejevanje korupcijskih deliktov s pritegnitvijo zgodovinsko in prostorsko pogojenih družbeno etičnih nazorov skupnosti odpira velika kazenskodogmatska, političnofilozofska in ustavnopravna vprašanja, na katera avtor opozarja v zadnjem delu prispevka.

Nataša Strnad

Izvršba na (druge) premoženjske in materialne pravice

Avtorica obravnava postopek dovolitve in oprave izvršbe na druge premoženjske in materialne pravice po 11. poglavju Zakona o izvršbi in zavarovanju. Razen dveh pravic le-te v tem poglavju niso podrobno naštete in zakon tudi ne določa specifik oprave izvršbe glede na posebne značilnosti posameznih pravic. Avtorica obravnava zlasti tiste pravice (z vidika izvršilnega prava), glede katerih je v sicer skromni sodni praksi in literaturi nekakšen konsenz (včasih tudi disenz), da je izvršba na njih možna, ter poskuša opredeliti posebnosti pri opravi izvršbe na posamezne te pravice, tudi s predlogi za rešitve de lege ferenda. Dotakne se tudi nekaterih pravic, glede katerih je videti, da bi lahko bile predmet izvršbe, vendar to ne drži.

Timotej Gril

Reševanje predhodnega vprašanja v arbitražnem postopku

Institut predhodnega vprašanja oziroma vprašanja glede obstoja pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna rešitev o glavni stvari, v Zakonu o arbitraži ter v večini mednarodnih pravnih aktov, ki urejajo arbitražne postopke, ni izrecno urejen. Prav tako je pravna teorija na to temo, zlasti v slovenskem prostoru, razmeroma skromna. Članek analizira uporabnost pravil za reševanje predhodnih vprašanj v arbitražnem pravu, pri čemer je posebna pozornost namenjena načelu prirejenosti in vezanosti. Razprava se v kontekstu predhodnega vprašanja osredotoča na domačo in mednarodno arbitražo ter na dejansko sposobnost arbitražnega tribunala za reševanje predhodnih vprašanj.