Podjetje in delo

Iz številke 6-7/2025

 

Nove dimenzije civilnih postopkov

 

Ana Vlahek

Kolektivne tožbe za varstvo interesov potrošnikov v Evropski uniji in Sloveniji

Pravo varstva potrošnikov je eno od področij, na katerih so množične kršitve najpogostejše. Zaradi atomizacije tipizirane škode med številne posameznike in njihovega šibkega pogajalskega in finančnega položaja so mehanizmi kolektivnega varstva na tem področju pogosto dobrodošli. Fokus na zagotavljanje dostopa do sodišča in pravice do učinkovitega pravnega sredstva potrošnikom kot žrtvam množičnih oškodovanj je posebej očiten v Evropski uniji, kjer so bili zavezujoči sekundarni akti, ki urejajo kolektivne tožbe, za zdaj sprejeti le na področju prava varstva potrošnikov. Posledično se na urejanje mehanizmov kolektivnega varstva zgolj na tem področju praviloma osredinjajo tudi države članice. Prispevek predstavi razvoj in vsebino mehanizmov kolektivnega varstva interesov potrošnikov v Evropski uniji in Sloveniji ter analizira njihovo uporabo v praksi.

 

Rok Dacar

Okoljske tožbe

Prispevek analizira okoljske tožbe kot vse pomembnejše pravno sredstvo za varstvo okolja v Republiki Sloveniji in širše. Pojasni razliko med okoljskimi in klimatskimi tožbami ter poudari, da so klimatske tožbe specifičen podsklop okoljskih tožb, osredotočen na boj proti podnebnim spremembam. Poseben poudarek je namenjen prelomnim sodbam tujih in mednarodnih sodišč, kot so Urgenda proti Nizozemski, Milieudefensie proti Royal Dutch Shell in KlimaSeniorinnen proti Švici, ki so sodno prakso pomembno usmerile v smer učinkovitejšega varstva okolja ter okrepile koncept odgovornosti držav in podjetij za preprečevanje okoljske škode. Prispevek analizira slovensko ureditev, ki v civilnem pravu praviloma omogoča zgolj posredno varstvo okolja prek individualnih interesov, medtem ko upravnopravni okvir (ZVO-2) odpira možnosti za širšo zaščito okolja v javnem interesu. Za konec prispevek opozori pomen okoljskih tožb kot instrumenta, ki omogoča uveljavljanje okoljskih pravic in spodbuja razvoj trajnostnih politik v korist sedanjih in prihodnjih generacij.

 

Aleksandra Maganić

Zastraševalne tožbe za oviranje delovanja v javnosti (tožbe SLAPP)

Proces implementacije t. i. anti-SLAPP direktive v nacionalne pravne rede držav članic Evropske unije je iz več razlogov večplasten. Najprej gre za zlorabo pravdnega postopka oziroma vodenje pravdnega postopka z namenom, da se tožencu prepreči delovanje v javnem življenju, kar ustvarja potrebo, da se tožencu zagotovijo posebni zaščitni ukrepi. Poleg tega, da je eden osnovnih problemov tožb SLAPP pravočasno prepoznavanje njenih temeljnih značilnosti, se bodo stranke v postopku, njihovi zakoniti zastopniki in sodišča srečali s številnimi izzivi. Nekateri od njih so zavarovanje stroškov postopka, podpora in pomoč uporabniku, zgodnja zavrnitev očitno neutemeljenih tožb, povračilo stroškov postopka v celoti in denarne kazni. Ker so nekateri od teh zaščitnih ukrepov popolna novost, na primer zgodnja zavrnitev očitno neutemeljene tožbe, ali ker gre za uporabo klasičnih procesnih instrumentov na nov način, na primer denarnih kazni, bo treba te ukrepe nomotehnično jasno izraziti, da bo pravna norma jasna in natančna. Kljub temu je ta implementacijski korak šele prvi v nizu ciljev, ki naj bi se dosegli z anti-SLAPP direktivo – sodišča bodo morala v zgodnjih fazah zavrniti tožbeni zahtevek kot očitno neutemeljen, toženec bo moral biti aktiven pri predlaganju zaščitnih ukrepov, pooblaščenci pa ne bodo smeli sprejemati zastopanja strank, ki pravdni postopek uporabljajo za zastraševanje toženca. Ne preostane nam drugega kot spremljati in pričakovati, kako se bodo vse te novosti uporabljale v praksi.

 

Tim Horvat

Kolektivne tožbe zaradi dezinformacij

Širjenje dezinformacij je globalen problem, ki ogroža temelje demokracije. V literaturi in po svetu je bilo predstavljenih že mnogo predlogov za reševanje tega problema. Ker se v mnogih evropskih državah, kot denimo na Nizozemskem, na številnih področjih uveljavljajo strateško pravdanje in še zlasti kolektivne tožbe, je ta trend mogoče pričakovati tudi na področju dezinformacij, saj je že bila vložena prva taka zastopniška tožba. Prispevek analizira evropsko ureditev zastopniške tožbe, uvedene z Direktivo 2020/1828, in možnost njene uporabe za boj proti dezinformacijam na spletnih platformah. Ugotavlja, da odpravlja številne pomanjkljivosti ameriškega modela agregacije posameznih zahtevkov (class action) ali tradicionalnega modela javnopravnega izvrševanja zakonodaje. Z vidika pravne mobilizacije pa ugotavlja, da ima zastopniška tožba kljub temu pomembne materialne in institucionalne omejitve, in sicer glede specializiranega znanja, financiranja ter reprezentativnosti zastopniških organizacij in njihove zmožnosti politične mobilizacije zunaj sodne dvorane. Prispevek nato trdi, da ima zastopniška tožba tudi globlji, strukturni problem, saj deluje znotraj paradigme klasičnega civilnega postopka, ki vsebuje določene predstave o vlogi sodišča, naravi strank, vtoževane škode ter pravnega varstva, ki ga lahko zagotavlja sodišče. To onemogoča uporabo zastopniške tožbe za dosego sistemskih sprememb družbene moči spletnih platform. V sklepu zato ponudi razmislek, pod katerimi pogoji bi se evropski model kolektivne tožbe lahko uporabljal v boju proti dezinformacijam in prerasel v politični instrument za spremembo družbene moči platform nad informacijami in demokracijo.

 

Aktualna problematika korporacijskega prava in njegova modernizacija

 

Andreja Primec

Med kompasom za konkurenčnost in zelenim dogovorom – vpliv na novelo ZGD-1M

Razmere, v katerih sta nastajali in bili sprejeti direktivi CSRD in CSDDD, so se bistveno spremenile. Ruska vojna agresija na Ukrajino je zvišala cene energije za evropska podjetja. Dodatna zaostrovanja na Bližnjem vzhodu in menjava oblasti v ZDA so trgovinske napetosti še povečali. Pojavljati so se začela opozorila, da so obstoječe zahteve zvezi z ureditvijo poročanja podjetij o trajnostnosti in skrbnega pregleda pretirano obremenjujoče, odvečne in neusklajene. Sledil je kompas za konkurenčnost EU, ki ga je Komisija začela uresničevati z zakonodajnim svežnjem Omnibus. Prispevek analizira pomen in posledice njegove uveljavitve. Opozarja, da se EU postopoma oddaljuje od ciljev Evropskega zelenega dogovora in usmerja h kompasu za konkurenčnost. Izraža dvom, ali napovedane spremembe potekajo v pravo smer, saj normativno urejanje prehaja v bolj pragmatično in hkrati pravno manj določeno ureditev, medtem ko bruseljski učinek popušča.

 

Peter Podgorelec

Modernizacija korporacijskega prava v Sloveniji in novela ZGD-1N

V prispevku so obravnavani načrti za naslednjo novelo Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1N), ki bo inspirirana s potrebami specifičnih vrst podjetij, tako imenovanih start-upov. Njen namen bo na eni strani implementacija evropske direktive o delnicah z večkratno glasovalno pravico ter na drugi strani bodisi modernizacija prava družb z omejeno odgovornostjo bodisi uzakonitev povsem nove oblike kapitalske družbe. Avtor obravnava možne smeri reforme korporacijskega prava ter prednosti in slabosti posameznih možnih zakonodajnih strategij. Ob predstavitvi vsebine direktive o delnicah z večkratno glasovalno pravico so poudarjena posamezna vprašanja, o katerih bo moral zakonodajalec sprejeti odločitev ob implementaciji omenjene direktive.

 

Dušan Jovanovič, Borut Bratina

Aktualna problematika sodelovanja delavskih predstavnikov v organih vodenja in nadzora v delniški družbi in družbi z omejeno odgovornostjo

Sodelovanje delavcev pri upravljanju je eden ključnih mehanizmov za vzpostavljanje notranje demokracije, spodbujanje organizacijske učinkovitosti ter krepitev zaupanja med zaposlenimi in delodajalci. V praksi se to sodelovanje največkrat udejanja skozi delavsko predstavništvo v organih vodenja in nadzora družb, kar v slovenskem pravnem prostoru presega minimalne standarde, določene z evropskimi direktivami. Prispevek obravnava ključne pravne vidike delavske participacije z osredotočanjem na vprašanja imenovanja in odpoklica delavskih predstavnikov, njihove odgovornosti, varovanja poslovnih skrivnosti ter razmerja med normativnim in dejanskim stanjem participacije. Avtorja poudarjata, da pravna ureditev pogosto ni enoznačna, pri čemer prihaja tudi do nasprotujočih si razlag in praks institucij, kar ustvarja pravno negotovost v praksi. Dodatno kompleksnost prinašajo aktualne razprave o ponovni krepitvi delavskega solastništva ter o zakonskih spremembah, ki naj bi zaposlenim omogočile ekonomsko participacijo brez upravljavskih pravic (t. i. vrednostni delež). V prispevku si prizadevata podati odgovore na izpostavljene dileme ter prispevati k boljši pravni in praktični ureditvi sodelovanja delavcev pri upravljanju s ciljem izboljšanja korporativnega upravljanja in dolgoročne stabilnosti poslovnih subjektov.

 

Aleš Avbreht

Novejša (sodna) praksa glede odškodninske odgovornosti članov organov vodenja in nadzora

V prispevku opredelimo vse elemente odškodninske odgovornosti članov organov vodenja in nadzora gospodarskih družb s poudarkom na obrnjenem dokaznem bremenu pri predpostavki krivde. Izhajamo iz tega, da je član organa vodenja in nadzora strokovnjak in da se za presojo njegovega ravnanja pri vodenju oziroma nadzoru poslov zahteva strožji standard skrbnosti – standard vestnega in poštenega gospodarstvenika. Članom organom vodenja in nadzora pa mora, če želimo, da bodo delovali v dobro družbe in sprejemali tudi tvegane odločitve, v primeru poslovnih odločitev ostati na razpolago polje »proste presoje« (pravilo poslovne oziroma podjetniške presoje), pri čemer lahko izmed več možnih alternativ sprejmejo poslovno odločitev ob ustreznem standardu ravnanja, čeprav se pozneje izkaže za škodljivo. Pojem poslovne odločitve je treba razlikovati od t. i. pravno vezanih odločitev, pri katerih obvezen predpis članom organov vodenja oziroma nadzora določa ustrezno ravnanje. V teh situacijah sklicevanje na pravilo poslovne oziroma podjetniške presoje ni možno.

 

Urejanje prostora in graditev

 

Senko Pličanič

Glavni izzivi občinskega prostorskega načrtovanja

Občinsko prostorsko načrtovanje je za gospodarski razvoj Slovenije in za varstvo našega okolja izjemno pomembno, žal pa v praksi pogosto pomeni oviro gospodarskemu razvoju, prav tako tudi ne zagotavlja učinkovitega varstva okolja. V prispevku sem prikazal ključne pomanjkljivosti občinskega prostorskega načrtovanja in tudi usmeritve za njihovo odpravo.

 

Domen Neffat

Stranski udeleženci v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja

Avtor v prispevku v prvem delu predstavi splošno ureditev stranskega udeleženca v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Predstavi, na kakšen način in kdaj glede na fazo upravnega postopka lahko posamezna oseba pridobi status stranskega udeleženca. Pri tem sta bistvena izkaz pravnega interesa in pravno varstvo v primeru, da upravni organ zavrne zahtevo za vstop v postopek. V drugem delu avtor predstavi posebno ureditev položaja stranskih udeležencev po Gradbenem zakonu (GZ-1). Gre za t. i. privilegirano stransko udeležbo, saj zakon vzpostavlja domnevo pravne koristi za določene subjekte. Predstavi tudi posebnosti ureditve stranskih udeležencev v integralnem postopku, v katerem se izdaja integralno gradbeno dovoljenje za gradnjo objektov z vplivi na okolje. V tem postopku imajo poseben položaj določene nevladne organizacije v javnem interesu in v GZ-1 urejena civilna iniciativa.

 

Gospodarstvo in mediacija – kako prepoznati primerno rešitev spora in spor učinkovito rešiti

 

Gordana Ristin

Pet točk za prepoznavanje primernosti reševanja spora z mediacijo

V Sloveniji vse premalo gospodarskih sporov rešimo z mediacijo. Za nekatere gospodarske spore je najprimernejša prav mediacija, vendar je ta možnost pogosto prezrta. Ni dovolj, da podjetja samo »poskusijo« rešiti spor z mediacijo. Na primer v ZDA podjetniki pridejo v mediacijo odločeni, da se bodo dogovorili. Dober mediator se pripravi in prilagodi svoje tehnike vrsti spora in strankam. Vsaj pet primerov je, v katerih je spore vredno reševati z mediacijo. To so: (1) spori z velikimi tveganji, glede katerih v podobnem primeru še ni bilo odločitve Vrhovnega sodišča RS, (2) spori iz dolgoročnih poslovnih razmerij, (3) spori, ki terjajo hitre rešitve, (4) spori, v katerih je lahko ogrožena javna podoba podjetja, in (5) spori z negotovo pravno podlago ali negotovim finančnim stanjem strank.

 

Aleksander Jakobčič

Konceptualni okvir pogajanj v gospodarskih sporih

Prispevek obravnava pogajanja kot ključno, toda v slovenskem gospodarskem prostoru premalo uveljavljeno metodo mirnega upravljanja konfliktov. Avtor poudari, da k redki uporabi pogajanj prispeva pomanjkanje jasnih konceptualnih izhodišč: konflikt je pogosto razumljen ozko, kot pravni spor, pogajanja pa kot manipulativna taktika, ne kot strukturiran proces usklajevanja interesov. V ospredje postavi razumevanje konflikta kot procesa nasprotujočih si interesov in pogajanj kot orodja za prostovoljno iskanje dogovora. Empirična opažanja kažejo, da slovenska podjetja, zlasti mala in srednje velika, raje posegajo po sodni poti, čeprav to pogosto ni najustreznejša izbira. Med razlogi so pomanjkanje znanja o pogajanjih, nezaupanje v postopek ter pravna in psihološka negotovost glede njihove uporabe. Avtor kot primer dobre prakse navede pravni sistem Anglije in Walesa, kjer so pogajanja sestavni del reševanja gospodarskih sporov. Prispevek se zaključi s pozivom k razvoju pogajalske kulture ter krepitvi pogajalskih kompetenc kot temeljev za učinkovitejše, vključujoče in dolgoročno vzdržno upravljanje gospodarskih konfliktov.

 

Janez Starman

Mediacija v gospodarskih sporih – strateška priložnost za odvetnike in poslovne subjekte

V sodobnem gospodarskem okolju, kjer sta za uspeh ključna čas in učinkovitost, se alternativni načini reševanja sporov, še posebej mediacija, uveljavljajo kot nepogrešljivo orodje. Članek analizira vlogo in pripravljenost odvetnikov v gospodarstvu za pogajanja in mediacijo, poudarja prednosti mediacije za gospodarske subjekte ter ponuja praktične smernice za prepoznavanje primernih sporov in učinkovito vodenje mediacijskih postopkov. Namen članka je spodbuditi tako »hišne« pravnike kot poslovodstva podjetij in zunanje odvetnike, da mediacijo prepoznajo kot strateško izbiro, ki omogoča hitro, zaupno in stroškovno učinkovito reševanje sporov, ohranjanje poslovnih odnosov ter doseganje inovativnih rešitev. Poudarek je na praktični uporabnosti mediacije in njenem prispevku k poslovni uspešnosti, kar neposredno vpliva na ustvarjanje dobička in s tem na financiranje javnih potreb države.

 

Valerija Jelen Kosi

Mediacijske klavzule v pogodbi med gospodarskimi subjekti

Mediacija v Sloveniji temelji med drugim na načelu prostovoljnosti, kar izhaja iz Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah in tudi iz Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov. Iz podatkov o številu sodišču pridruženih mediacij je razvidno, da je delež mediacij v gospodarskih sporih v primerjavi z družinskimi in civilnimi mediacijami najnižji. Gospodarske mediacije lahko pripomorejo k boljšemu poslovnemu okolju. Eden izmed načinov spodbujanja mirnega reševanja gospodarskih sporov je vključevanje mediacijskih klavzul v gospodarske pogodbe. To pa je mogoče le, če gospodarski subjekti poznajo prednosti mediacije in so dobro poučeni o pravnih posledicah takšnih klavzul, in sicer da potek mediacije ne škodi njihovemu morebitnemu položaju v sodnem postopku, če mediacija ne bi bila uspešna. V Evropski uniji obstaja več različnih mediacijskih klavzul, ki jih gospodarstveniki vključujejo v svoje pogodbe, od tega, da se pogodbeni stranki zgolj zavežeta, da bosta poskusili z mirnim reševanjem sporov, do tega, da je mediacijska klavzula vključena v gospodarsko pogodbo kot negativna procesna predpostavka, ki jo sodišče upošteva na ugovor strank.

 

Neža Pogorelčnik Vogrinc

Procesne (ne)ovire pri odločanju za mediacijo v gospodarskih sporih

Glede na to, da se le manjši delež strank v sodnih postopkih v Sloveniji odloči za reševanje spora v mediaciji, se očitno zdi alternativno reševanje sporov manj zanesljivo kot sodna pot. Čeprav je v teoriji mogoče najti veliko prednosti mediacije (postopek je hitrejši, praviloma cenejši, odnos strank se izboljša, čeprav sporazum ni sklenjen, če pa je sklenjen, sta stranki z rešitvijo zadovoljni, zaradi česar je tudi njeno izvrševanje prostovoljno), te v praksi očitno niso dovolj prepričljive. Katere so glavne skrbi, zaradi katerih stranke raje vztrajajo pri sodnem postopku, je mogoče le ugibati, del njih pa je gotovo pravne narave. Prispevek zajema najpogostejša pravna vprašanja, ki se zastavljajo upnikom, ki imajo za reševanje svojega spora na izbiro (tudi) mediacijo. Najprej tako obravnava skrb, da se bo ob porabljanju časa za mediacijo iztekel zastaralni ali prekluzivni rok za vložitev tožbe, nadalje pa situacije, ko se stranka v mediaciji znajde v insolventnem postopku ali ko je zoper njo izdana začasna odredba. Nazadnje se prispevek loteva še vprašanja, kako na mediacijo vpliva začetek ali tek pravdnega postopka oziroma kako začetek ali tek mediacije vpliva na (odprt) pravdni postopek. Prispevek tako z razčiščevanjem navedenih (pravnih) vprašanj upnikom približuje postopek mediacije in jim zagotavlja, da je vsakršen strah pred tovrstnim načinom reševanja sporov odveč.

 

Mojca M. Plesničar

Arhitektura pravnega odločanja

Članek obravnava arhitekturo izbire kot koncept, ki je vse pomembnejši tudi v pravnem odločanju. Čeprav so raziskave vedenjske ekonomije dolgo časa izhajale predvsem iz odločanja laikov, se izkaže, da tudi na strokovne odločevalce (sodnike, tožilce, odvetnike in zakonodajalce) vplivajo enake kognitivne omejitve in pristranskosti. Razlika je v tem, da se njihovo odločanje odvija v institucionalno strukturiranih okvirih, ki sami po sebi delujejo kot arhitektura izbire. Članek prikazuje primere iz kazenskega in civilnega prava, pri katerih subtilne značilnosti okolja odločanja pomembno vplivajo na izide, ter analizira dvojno vlogo nekaterih pravnikov, ki so hkrati odločevalci in arhitekti izbire. Posebna pozornost je namenjena vprašanju etike: ali je usmerjanje strokovnih odločevalcev manj sporno kot vplivanje na laike in pod katerimi pogoji je legitimno. Prispevek se sklene s tezo, da arhitektura izbire ni le problem, temveč tudi del rešitve, če je ozaveščena, transparentna in zavestno oblikovana v skladu z vrednotami pravnega sistema.

 

Manja Skočir

Digitalni dregljaji in temni vzorci – kako tehnologija izrablja naše vedenjske šibkosti

Članek analizira pojav digitalnih dregljajev in temnih vzorcev kot enega ključnih načinov, prek katerih sodobne tehnologije izrabljajo kognitivne ranljivosti uporabnikov. Teoretični okvir vedenjske ekonomije – zlasti teorija dregljajev in koncept izbirne arhitekture – omogoča pojasnitev mehanizmov vplivanja, vgrajenih v digitalne tehnologije, ter normativno presojo njihove dopustnosti. Ker se ljudje pogosto odločamo hitro, intuitivno in pristransko, smo posebej dovzetni za subtilne posege v kontekst odločanja. V digitalnem okolju se ti posegi krepijo zaradi lastnosti tehnološke infrastrukture (stalna prisotnost, podatkovna analitika, personalizacija), kar vodi v pojav generičnih, personaliziranih in adaptivnih dregljajev, ki se v skrajni obliki prelijejo v temne vzorce – namerno oblikovane vmesnike, ki zavajajo uporabnike in jih usmerjajo v vedenja proti njihovim interesom. Normativna analiza pokaže, da se klasični ugovori proti analognim dregljajem (ogrožanje avtonomije, omejevanje svobode izbire, manipulativnost, netransparentnost) v digitalnem okolju še zaostrijo. Pravno gledano okvir EU sicer vzpostavlja zaščito le pred temnimi vzorci (GDPR, Direktiva o nepoštenih praksah, DSA, Akt o UI), medtem ko digitalni dregljaji kot subtilnejše oblike vplivanja ostajajo v sivi coni med dopustnim prepričevanjem in prepovedano manipulacijo.

 

Lana Katarina Gotvan

Zakaj direktorji odlašajo – vedenjski vpogled v sprožanje insolvenčnih postopkov

Prispevek obravnava problem prepozne sprožitve postopkov zaradi insolventnosti. V prvi točki po uvodu prispevek predstavi teoretične temelje učinkovitega insolvenčnega prava in empirične dokaze, ki nakazujejo, da direktorji pogosto odlašajo z vložitvijo predloga za začetek postopkov zaradi insolventnosti, kar zmanjšuje možnosti poplačila upnikov in uspešnega prestrukturiranja gospodarskih družb. Kljub različnim spodbudam, ki jih pravni redi uvajajo, da bi direktorji pravočasno sprožili postopke, problem prepozne sprožitve postopkov ostaja. Prispevek nato obravnava morebitne razloge za pozno sprožitev postopkov, najprej z vidika teorije racionalne izbire in nato še z vidika vedenjske ekonomije. Avtorica argumentira, da je razlog za problem prepozne sprožitve v vedenjskih pristranskostih (kot so prekomerni optimizem, nenaklonjenost izgubam, status quo pristranskost in zmota potopljenih stroškov), ki pomembno vplivajo na odločanje direktorjev v finančni stiski. V sklepu je poudarjeno, da ekonomske spodbude same po sebi niso zadostne in je za zmanjšanje zamud pri sprožitvi postopkov nujno oblikovanje pravnih rešitev, ki upoštevajo tudi vedenjske dejavnike.

 

Energetika – varstvo potrošnikov in skupni trg

 

Damjan Kukovec

Energetika v središču pozornosti Sodišča EU

Energetika je eno osrednjih področij, s katerimi se bo Sodišče EU intenzivno ukvarjalo v naslednjih desetletjih. Energetika prežema industrijsko politiko, varstvo okolja in potrošnikov, notranji trg, konkurenco, državne pomoči ter ima ustavnopravne razsežnosti. Tesno je povezana z zelenim prehodom, suverenostjo držav članic, zaradi vojne v Ukrajini ima izreden geostrateški in varnostni pomen ter je bistvena za blagostanje evropskih državljanov, saj sega v vsak vidik njihovega vsakdana. Čeprav razumevanje energetike zahteva tudi specializirano tehnično znanje, presega tehnični kontekst in horizontalno preči vsa področja prava Unije. V sodni praksi Sodišča EU je treba nanjo gledati najprej v njeni ustavni razsežnosti. Ta zadeva položaj prava Unije kot takega – načelo avtonomnosti pravnega reda Unije – ter druga načela, na primer načelo solidarnosti. Prvi del članka predstavi tiste energetske zadeve, ki so sooblikovale temeljne značilnosti avtonomnega pravnega sistema in načelo solidarnosti na področju energetskega prava in politike Unije. V drugem delu je analizirana sodna praksa v njeni tržni razsežnosti, ki zajema širok razpon področij, povezanih z izgradnjo notranjega trga – od varstva potrošnikov, konkurence, okolja do javnih naročil. Članek pokaže, da energetika ni tehnično in obrobno področje, temveč je osrednje prizorišče ustavnopravnih napetosti pravnega reda Unije, na katerem se razvijajo najbolj sodobna vprašanja v pravu Unije, kot so avtonomnost prava Unije, solidarnost, notranji trg, varstvo potrošnikov, socialno varstvo, okolje in geopolitika.

 

Rajko Knez

Konflikt med državo in gospodarskimi subjekti – kdaj državne intervencije presegajo ustavne omejitve

Prispevek pojasnjuje presojo omejitvenih ukrepov podjetniške svobode. Slednjo zagotavljata Ustava v 74. členu in tudi pravo Evropske unije v 16. členu Listine o temeljnih pravicah EU. Zagotavljajo jo tudi štiri svoboščine notranjega trga EU in pravila konkurence. Vendar ta človekova pravica in temeljna svoboščina ni absolutna. Kadar so prepoznani razlogi za omejevanje, ki se lahko uvrstijo pod javni interes oziroma po pravu EU pod pojem prevladujočega javnega interesa ali obveznih zahtev, je mogoče, če so nadalje izpolnjeni tudi koraki testa opravičljivosti, opravičiti omejitev podjetniške svobode. Ustavno sodišče je razvilo prilagojen test načela sorazmernosti, ki ni povsem enak testu opravičljivosti, kot ga zahteva pravo EU. Prispevek pojasnjuje, da slednji zahteva večjo sodno angažiranost. Takšen test zožuje zakonodajalčevo polje proste presoje, na drugi strani pa postavlja pred večji izziv sodno presojo, ki bi morala iskati mejo med širokim poljem zakonodajalčeve proste presoje in manj zadržano sodno presojo.

 

Aleš Ferčič

Državne pomoči v energetskem sektorju – tipični primeri, pravice in obveznosti deležnikov ter postopki

V prispevku so obravnavani izbrani vidiki pravne ureditve EU o državni pomoči. Najprej je predstavljen energetski sektor v kontekstu pravil EU o državni pomoči skupaj s temi pravili. Nato so opisani tipični primeri državnih pomoči v energetskem sektorju. Sledi splošna predstavitev pravic in obveznosti države članice, prejemnikov državnih pomoči in drugih deležnikov. Za tem so predstavljeni (nacionalni) postopki za izvajanje pravil EU o državni pomoči. Prispevek se zaključi s sklepom, v katerem je poudarjen pomen pravil EU o državni pomoči za energetski sektor, zlasti pa za prejemnika državne pomoči, ki poleg potencialnih koristi prejete državne pomoči nosi tudi največje tveganje, če prejme državno pomoč v nasprotju s pravili EU. Glede na pomen energetskega sektorja težave prejemnika državne pomoči prej ali slej pomenijo tudi težave za tiste, ki so z njim povezani. Avtor glede tega svetuje vsakokratno notranjo presojo dopustnosti transakcij, ki bi lahko bile državna pomoč. Ob tem se zavzema za novelo zakona, ki ureja spremljanje državnih pomoči v Republiki Sloveniji.

 

Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v luči sprememb

 

Aljoša Čeč

Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v luči sprememb – pogled na novosti s sindikalne (delojemalske) strani

Avtor v prispevku analizira predlog novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2O skozi prizmo sindikalnih stališč. Predstavi kontekst pogajanj med socialnimi partnerji in Vlado RS ter opozori na ključne rešitve reforme, tj. zvišanje odmernega odstotka na 70 odstotnih točk za 40 let pokojninske dobe, spremembo zajemnega obdobja za izračun pokojninske osnove (s 24 na 40 let z izločitvijo pet najmanj ugodnih), postopno zviševanje upokojitvenih pogojev in spremembo formule za redno usklajevanje pokojnin (na 20-odstot­no rast plač in 80-odstotno inflacijo). Sindikatom je uspelo ohraniti nekatere ugodnosti, kot je možnost zniževanja upokojitvene starosti zaradi skrbi za otroke ali zgodnjega vstopa na trg dela, ter uvedbo zimskega dodatka. Reforma predvideva dolga prehodna obdobja (2026–2040), kar omogoča prilagajanje. Kritični so tudi do neuresničenih sprememb, zlasti glede izenačitve prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev, čemur so delodajalci nasprotovali. Prispevek se zaključi s poudarkom, da dogovor ne vključuje radikalnih ukrepov, a vseeno prinaša dostojnejše pokojnine in stabilnost sistema. Sindikati ocenjujejo dogovor kot najboljši možni kompromis v trenutnih makroekonomskih okoliščinah.

 

Marijan Papež

Novosti na področju invalidskega zavarovanja ter pomen sprememb na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za ZPIZ kot izvajalca

Socialni partnerji so po pol leta intenzivnih pogajanj 2. 4. 2025 podpisali Dogovor Vlade RS in socialnih partnerjev k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To je bil pomemben korak k nadaljnjim postopkom za sprejetje pomembne reforme s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Državnem zboru. V prispevku avtor obravnava novosti na področju sistema invalidskega zavarovanja, kjer je bilo z vsebinskega pogleda glede na napovedi že v Beli knjigi o pokojninah in željo po celovitejši reformi v predlogu ZPIZ-2O pričakovati več bistvenejših sprememb na področju ocenjevanja trajne nezmožnosti za delo, predvsem zaradi več kot desetletnih pobud nekaterih članov sveta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, tako s sindikalne kot z delodajalske strani, da pravica do poklicne rehabilitacije tudi v praksi postane temeljna pravica v sistemu invalidskega zavarovanja. Sprejeti ZPIZ-2O temu ne sledi. Če pa pogledamo spremembe, ki vplivajo na višino invalidskih pokojnin in nadomestil iz invalidskega zavarovanja, gre za bistvene spremembe, ki so reformne pri zagotav­ljanju socialne varnosti prejemnikov iz invalidskega zavarovanja, predvsem tistih, ki prejemajo najnižje pokojnine in nadomestila. V prispevku bo tudi opredeljeno, kaj pomenijo spremembe za Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot edinega izvajalca sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kljub občutku, da bo imel zavod veliko oziroma dovolj časa za implementacijo večine predlaganih sprememb, ker se pogoji upokojevanja začnejo spreminjati šele s 1. 1. 2028, in še to postopno, kar je zelo pomembno in pozitivno za vse, ki bodo v naslednjih letih izpolnili pogoje za upokojitev, pa ne bo tako. Zavod bo moral čim prej vzpostaviti možnost izračuna pogojev upokojevanja po novem in tudi v zvezi z višino pokojnine. Veliko je sprememb, ki so ugodnejše za upokojence in zavarovance, ki bodo začele veljati že s 1. 1. 2026, kar je seveda tudi pozitivno, vendar bo za izvajalca pomenilo precejšnjo obremenitev, kar pa je predvsem v zadnjih štirih letih ob osmih spremembah ZPIZ-2 že stalnica.

 

Nataša Erjavec

Uredba EU o dedovanju v uporabi

Uredba (EU) 650/2012 o dedovanju se uporablja že več kot desetletje. V prispevku so obravnavani izbrani instituti, ki so bili z njo uvedeni, ter analizirana njihova uporaba v slovenski notarski in sodni praksi. Posebna pozornost je namenjena načrtovanju zapuščine, zlasti možnosti izbire prava za dedovanje in dogovoru o izbiri sodišča. Podrobneje je obravnavana navezna okoliščina običajnega prebivališča zapustnika ob smrti, ki vpliva tako na pristojnost kot na določitev prava, ki se bo uporabilo za dedovanje. Na podlagi izvedene ankete med slovenskimi notarji je analizirana dejanska uporaba obravnavanih institutov v praksi. Posebna pozornost je namenjena izzivom pri izvedbi tujih dednih listin v slovenski zemljiški knjigi in sodnem registru, kadar zapuščinski postopek poteka v tujini, zapustnik pa je imel premoženje (tudi) v Sloveniji. V prispevek je zajet tudi pregled relevantne sodne prakse, tako slovenske kot prakse Sodišča EU.

 

Viktorija Žnidaršič Skubic

Reforma dedovanja v Republiki Sloveniji – dedovanje na podlagi zakona (zakonito in nujno dedovanje)

V prispevku avtorica obravnava problematiko načrtovane reforme dedovanja v Repub­liki Sloveniji in se pri tem osredotoča predvsem na dve ključni vprašanji, tj. zakonito dedovanje in v okviru tega nujno dedovanje. Ugotavlja, da na področju dedovanja Slovenija doslej ni sledila reformnim trendom po svetu, prav tako ne potrebam, ki jih izkazuje slovenska družbena realnost. Meni, da bo treba spremeniti in posodobiti tako sistem zakonitega dedovanja kakor nujnega dedovanja, ki je sicer posebna oblika zakonitega dedovanja, čeprav se uveljavi pri oporočnem dedovanju. Zakonito dedovanje bo treba reformirati predvsem v smislu spremembe dednih deležev znotraj posameznega dednega reda in pri tem bolj upoštevati legitimne interese zakoncev v primerjavi s potomci (horizontalna zaščita dedičev). Pri nujnem dedovanju pa bo treba predvsem zožiti krog upravičencev do nujnega deleža in morebiti tudi spremeniti razmerja v velikosti nujnih deležev. Pri vprašanju spremembe pravne narave nujnega deleža je avtorica zadržana, svetuje temeljit premislek in upoštevanje vseh argumentov za takšno rešitev in proti njej. Na koncu prispevka avtorica primeroma navede še nekaj drugih področij, ki bi jih bilo treba reformirati, ter predlaga primeren način vodenja reforme dednega prava nasploh.

 

Tjaša Ivanc

Čezmejna izterjava preživnin za otroke – evropski pravni okvir in izzivi

Članek obravnava izzive čezmejne izterjave preživnin v EU s poudarkom na Uredbi 4/2009, ki določa pravila o pristojnosti, pravu, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter vlogi osrednjih organov. Odprava eksekvature za države članice, za katere velja Haaški protokol iz leta 2007, je pomembno prispevala k hitrejši izvršljivosti odločb, vendar praksa razkriva številne pomanjkljivosti. Digitalizacija, zlasti prek orodij iSupport in e-CODEX, se lahko kaže kot rešitev za povečanje učinkovitosti in enotnosti čezmejnih preživninskih postopkov. Sklepno se predlaga minimalna harmonizacija izvršilnih pravil in okrepitev digitalnih rešitev, ki bi povečale zaupanje v evropski pravosodni prostor ter zagotovile boljše varstvo otrokovih pravic.

 

Delovna razmerja v javnem in zasebnem sektorju

 

Darja Senčur Peček

Aktualni vidiki opredelitve delavca in ugotavljanja obstoja delovnega razmerja

V prispevku sta obravnavana pojem delavca in problem ugotavljanja elementov delovnega razmerja v spreminjajočih se razmerjih, v katerih se opravlja delo. Na razvoj pojma delavca vpliva predvsem sodna praksa, ki napolnjuje pojem elementov delovnega razmerja oziroma njihovih kazalnikov (predvsem podrejenosti, nepretrganosti itd.). Zaradi težav pri sodnem dokazovanju elementov delovnega razmerja in njihovem prepoznavanju s strani inšpekcije za delo bi bila koristna uvedba ustrezne domneve obstoja delovnega razmerja in proaktiven pristop k preprečevanju prikritih delovnih razmerij. Ob tem je treba v zvezi z zagotavljanjem pravic, ki so posledica implementacije direktiv EU, upoštevati tudi opredelitev pojma delavca, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča EU. Tudi to je obravnavano v prispevku.

 

Biserka Kogej Dmitrovič

Novejša sodna praksa s področja delovnih razmerij

V prispevku so predstavljene sodne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki obravnavajo delovnopravno problematiko. Večinoma so to odločbe Delovno-socialnega oddelka, pa tudi odločbe drugih oddelkov, ki se nanašajo na delovno pravo. Predstavljene so odločbe, ki se nanašajo na plačilo za delo, in sicer za povečan obseg dela, poslovno uspešnost, prenos plačnih razredov napredovanj, plačo sindikalnega zaupnika. V drugem sklopu so zbrane odločbe, ki se nanašajo na rok zapadlosti in zastaranje, med drugim odločba o učinku sodbe v kolektivnem delovnem sporu, odločba o solidarnostni pomoči in sodba Kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča o zapadlosti regresa za letni dopust, ko delavec sklene pogodbo o zaposlitvi po 1. juliju. V tretjem sklopu so obravnavane odločbe, ki se nanašajo na poslovodne in vodilne delavce, med njimi odločbe o pomenu soglasja ministra pri izbiri direktorja zavoda, o učinku odpoklica direktorja v enoosebni družbi, o odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovodni osebi in o odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodilnemu delavcu. V tem sklopu sta predstavljena tudi dva sklepa o pristojnosti, ki ju je sprejel Gospodarski oddelek Vrhovnega sodišča, in sicer o pristojnosti za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije pri izbiri poslovodne osebe in pristojnosti za izplačilo delniške nakupne opcije. Na koncu so predstavljene še štiri odločbe z različnih področij: ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, konkurenčne klavzule v povezavi s pogodbeno kaznijo, odškodninska odgovornost dejanskega in formalnega delodajalca ter obseg presoje v kolektivnem delovnem sporu.

 

Regulacija digitalnih prostorov in umetne inteligence v Evropski uniji – ustavnopravni izzivi in sodna praksa

 

Matej Avbelj

Ustavnopravne posledice umetne inteligence

Prispevek analizira, kako razvoj in vse bolj vsestranska raba umetne inteligence (UI) vplivata na delovanje ustavnopravnega sistema. Po krajši predstavitvi razvoja umetne inteligence je razloženo, zakaj se digitalna tehnološka revolucija z UI na čelu bistveno razlikuje od vseh dosedanjih tehnoloških prelomov v zgodovini človeštva. Temu sledi osrednji del, kjer prispevek v kontekstu slovenske ustavne ureditve analizira nekatere sistemske tako pozitivne kot negativne ustavnopravne posledice rabe UI. V zaključku je poudarjeno, da bodo teoretični in praktični odzivi na ustavnopravne posledice UI pravočasni, uspešni in prepričljivi samo, če bo ustavnost pojmovana kot širok diskurz, ki vpliva na obstoj, identiteto, pravnost in pravičnost ustavno uokvirjenih političnih skupnosti.

 

Maja Brkan, Hana Palčič Vilfan

Digitalizacija evropskega prostora in sodna praksa Splošnega sodišča EU

V zadnjem desetletju se moč v rokah spletnih velikanov, katerih storitve so postale ključni gradnik sodobne družbe, vse bolj centralizira. Njihova družbena, politična in ekonomska moč postavlja mnogokatera vprašanja v zvezi z varstvom temeljnih pravic posameznikov, zagotavljanjem konkurence na digitalnih trgih ter iskanjem ravnotežja med nasprotujočimi si interesi različnih deležnikov. Evropska unija se je na navedene izzive odzvala s sprejetjem svežnja zakonodajnih ukrepov, ki vključuje Akt o digitalnih storitvah in Akt o digitalnih trgih. Ta uvajata pomembne novosti, ki zadevajo predvsem tehnološke velikane, in tako spreminjata pravila igre v digitalnem svetu. Ključno vlogo pri razlagi nove digitalne regulacije in pravil pa bo imelo prav Splošno sodišče EU, pred katerim trenutno potekajo spori med Evropsko komisijo in tehnološkimi velikani.

 

Jernej Letnar Černič

Zahtevni primeri, moč, umetna inteligenca in vladavina prava na ustavnem sodišču

Najvišja domača sodišča odločajo o najtežjih pravnih primerih, ki se nanašajo na najtežja družbena vprašanja. Njihove odločitve izhajajo ne le iz pravnih virov, temveč jih oblikujejo tudi na podlagi svetovnonazorske usmeritve vsakega izmed članov najvišjega sodišča. Odločitve slovenskega ustavnega sodišča so pogojene s svetovnonazorskim oziroma ideološkim prepričanjem posameznega sodnika glede vloge trga v družbi in glede varstva pravic posameznikov kot tudi glede varstva manjšin v družbi. Natančna analiza primerov slovenskega ustavnega sodišča v prvih treh mandatih kaže, da so posamez­ne ustavne sodnice oziroma sodniki pri svojih odločitvah sledili svojemu svetovno­-nazorskemu prepričanju. Merjenje sodniške ideologije na najvišjih ustavnih nadzorstvenih institucijah, kot je ustavno sodišče, lahko pripomore k napovedovanju prihodnjih odločitev. Ta prispevek obravnava, kakšno je razmerje med pravom, močjo in umetno inteligenco na najvišjih domačih sodiščih, še posebej na slovenskem ustavnem sodišču. Podaja tezo, da lahko umetna inteligenca z veliko verjetnostjo vnaprej predvideva oziroma napove, kako bo slovensko ustavno sodišče odločilo v posameznih zadevah. Umetna inteligenca ne samo, da lahko napove, kakšne bodo odločitve slovenskega ustavnega sodišča ali katerega drugega najvišjega domačega sodišča, kot je ameriško vrhovno sodišče, ampak lahko tako pripomore k večji transparentnosti pri delovanju najvišjih domačih sodišč in tako prispeva tudi k vse večji predvidljivosti in preglednosti ter tudi pravni varnosti pri delovanju najvišjih sodišč.

 

Maja Škrjanc

Sistemi umetne inteligence v praksi – zakaj je pomembna skladnost

Avtorica v prispevku zagovarja tezo, da regulacija umetne inteligence (UI) ni ovira, temveč priložnost za uvajanje dobrih praks. Uredba (EU) 2024/1689 (Akt o UI) z vzpostavit­vijo temeljnih načel, razvrstitvijo sistemov po stopnji tveganja in posebnimi obveznostmi za generativne modele odpravlja vrzel, ki je v preteklosti omogočala uporabo t. i. črnih škatel brez ustreznih kontrol. Čeprav pri izvajanju prihaja do zamud, predvsem zaradi čakanja na usklajene evropske standarde, so podjetja že danes vezana na druge pravne okvire (GDPR, NIS2, DORA, nova Uredba o strojnih proizvodih ipd.), ki se z Aktom o UI prepletajo. Skladnost z zahtevanimi procesi (ocena tveganja, upravljanje podatkov, sled­ljivost) tako postane konkurenčna prednost, ne zgolj regulativna obveznost. V nadaljevanju so podane praktične smernice, kako organizacije lahko pristopijo k izpolnjevanju zahtev Akta o UI pri vsakodnevnem delovanju. V zaključku prispevka je poudarjeno, da Akt o UI ne pomeni le sklopa omejitev, temveč je predvsem orodje za ustvarjanje skupnega jezika in metodologije, ki povezujeta tehnični razvoj in pravno upravljanje. S tem se omogoča predvidljiva, odgovorna in pregledna uporaba UI, ki koristi tako organizacijam — z boljšim upravljanjem podatkov in zanesljivejšimi modeli — kot posameznikom, ki pridobijo večjo zaščito svojih pravic in bolj transparentne postopke.

 

Okrogla miza 1: Prihodnost pravniških poklicev in pravne znanosti ali quo vadis, scientia iuris

 

Blanka Javorac Završek

Kako zagotoviti kakovostno izobraževanje sodnikov in drugih zaposlenih v pravosodju

Kakovostno izobraževanje v pravosodju je bistveno za pripravo sodnikov, tožilcev, državnih odvetnikov in drugih zaposlenih v pravosodju na obvladovanje številnih izzivov, s katerimi se srečujejo. Zaradi nenehnega spreminjanja predpisov, ki odgovarjajo na razvoj in spremembe v družbi, uporabe novih tehnologij in povečanja nezaupanja v javne institucije, v pravosodju ni več mogoče delovati samo z znanjem, pridobljenim med univerzitetnim pravnim študijem. Za kakovostno in ustvarjalno delo pravnikov v pravosodju sta zato nujno potrebni sistematično in ciljno posredovanje novih znanj in stalno usposabljanje. Pravosodne izobraževalne ustanove imajo ključno vlogo pri oblikovanju in izvajanju takega usposabljanja, a so le en del enačbe. Medtem ko lahko izobraževalne ustanove zagotovijo strukturo, vire in orodja, potrebna za učenje, je dejanski vpliv v tem, kako se to učenje sprejema, uporablja in vključuje v prakso. To zahteva spremembo načina razmišljanja, ko se sodniki, tožilci in državni odvetniki vidijo kot učenci vse življenje. Prevzeti morajo odgovornost za svoj poklicni razvoj. Ena od metod, kako zagotoviti ustrezno raven znanja, je vseživljenjsko učenje. Cilj je spodbujati kolektivno kulturo učenja med sodniki in v pravni skupnosti. Kakovostno sodniško izobraževanje in usposabljanje sta tudi pogoj za vladavino prava in neodvisnost sodstva.

 

Okrogla miza 2: Odprta vprašanja izvajanja razlastitve nepremičnin

 

Miha Juhart

Razlastitev zaradi izkoriščanja naravnih virov

Razlastitev kot poseg v ustavno varovano lastninsko pravico je dopustna le, če so hkrati izpolnjeni trije pogoji: obstoj javne koristi, izvedba poštenega in z zakonom urejenega postopka ter določitev primerne odškodnine. Osrednje vprašanje sodobnega razlastitvenega prava je ugotavljanje in presoja pogoja javne koristi, pri tem pa je treba upoštevati tudi strogi test sorazmernosti. Slovenski pravni okvir tvorita Ustava Republike Slovenije in Zakon o urejanju prostora, dopolnjujejo pa ga specialni predpisi, kot sta Zakon o rudarstvu in Zakon o vodah. Razlastitev za izkoriščanje mineralnih surovin in vodnih virov je utemeljena, saj gre za naravne dobrine strateškega pomena, ki jih Ustava opredeljuje kot dobrine posebnega pomena. Država nastopa kot nosilka javnega interesa, vendar se mora pri odločanju o razlastitvi v vsakem primeru posebej tehtati sorazmernost med omejitvijo lastninske pravice in ciljem zagotavljanja naravnih dobrin v dobro širše skupnosti. Tak pristop zagotavlja pravično ravnovesje med posameznikom in družbo ter omogoča trajnostno rabo ključnih naravnih bogastev.