Monografija želi bralca spodbuditi k premišljevanju o vprašanjih, za katera se nam zazdi, da so odgovori nanje bodisi samoumevni (povezava med enakostjo in pravičnostjo) bodisi nemogoči (povezava med pravičnostjo in ljubeznijo). Pri razumevanju pravičnosti kot matematične formule enakosti se pojavi vrsta nejasnosti, pravo, ki skuša slediti tako opredeljeni pravičnosti, pa se nenehno srečuje s pomembnimi vprašanji: enakost česa oziroma koga je pravična, kakšna enakost in predvsem – zakaj enakost? Če pravičnost v različnih primerih narekuje uporabo različnih oblik enakosti (ker bi bila uporaba določene oblike enakosti nepravična), potem enakost ne more biti njeno bistvo ali končni cilj. Pravičnost kot najvišja ideja prava, ki ureja medsebojne odnose, mora biti ideal teh odnosov. Zato je lahko povezana le s pojmi, ki sami po sebi pomenijo nekaj dobrega. Pojem, ki pomeni dobro, hkrati pa je ideal dobro urejenih medsebojnih odnosov, je ljubezen, zaradi česar menim, da je pojem ljubezni vsebinsko bližje pravičnosti kot enakost.