Knjiga je izšla ob stoti obletnici začetka vojn, ki so po stoletjih osmanske vladavine v nekaj mesecih prelomno preuredile politični zemljevid Balkana.
Prepričanje, da so bila diplomatska preigravanja v času balkanskih vojn neke vrste preludij v usodne zaplete ob sarajevskem atentatu 28. junija 1914, je danes večinoma splošno sprejeto. Kot ugotavlja avtor, pa je vpliv vojn na Balkanu v letih 1912–1913 nedvomno segel v jedro slovenske politične in intelektualne elite. Zanjo to ni bil le še eden od diplomatskih zapletov na Balkanu, v katerih je bila že po tradiciji udeležena habsburška monarhija. Spopad pravoslavnih držav z osmanskim imperijem je imel tudi neposreden vpliv na notranjepolitična razmerja v habsburški monarhiji, še zlasti pa je usodno posegel v percepcijo jugoslovanskega vprašanja med slovensko (in hrvaško) elito. Usodnost dogajanj na Balkanu je zaznal tudi Ivan Cankar, ko je v znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani 12. aprila 1913 v ljubljanskem Mestnem domu ugotovil, da »so topovi oznanili jugoslovansko veliko noč« in prisilili avstro-ogrske oblasti, da so se intenzivno začele ukvarjati z jugoslovanskim problemom. V knjigi je natančno opisan celoten historični okvir dilem, o katerih je govoril Cankar: od pomena Balkana za habsburški imperij in njemu konkurenčne velikosrbske ideje, do slovenskih odzivov na omenjeno soočanje v boju za uresničitev zahtev južnih Slovanov, ki so se radikalizirale prav v senci balkanskih vojn.
Knjiga temelji na analizi glavnih del slovenske publicistike v habsburški monarhiji na temo balkanskih vojn in jugoslovanskega vprašanja, hkrati pa je nastala tudi kot rezultat preučevanja arhivskih virov. Podrobno so predstavljena teoretska izhodišča vseh ključnih slovenskih politikov in publicistov pri oblikovanju stališča do jugoslovanskega vprašanja in mednarodne politike med balkanskima vojnama, zato bo koristno branje tudi študentom zgodovine in mednarodnih odnosov.