Kreditna pogodba se uvršča med pogodbene tipe, pri katerih je razprava o potrebi po omejevanju pogodbene avtonomije posebno smiselna. In to ne le zaradi občutljivosti družbe za prezadolženost nekaterih posameznikov, ki je neželena stranska posledica kreditiranja. K razpravi priteguje tudi izjemen narodnogospodarski pomen dostopa do kreditov. Prevelika tolerantnost do nekaterih praks kreditodajalcev poveča tveganje prezadolženosti, pretirana strogost pa zoži ponudbo kreditov.
V iskanju prave mere avtor najprej povzame zgodovino kredita in ideje pogodbene svobode. Nato dve osrednji poglavji nameni omejitvam v današnjem pozitivnem pravu. Po primerjalni študiji kreditne pogodbe (in nekaterih vidikov zastavne pogodbe) v nemški, švicarski, angleški in evropski ureditvi sledi izčrpna predstavitev sodobne slovenske ureditve in sodne prakse. Avtor se naveže tudi na številna odprta vprašanja in ponudi možne odgovore. Monografijo sklene z razmišljanjem o prihodnjih oblikah kreditiranja in njihovih omejitev.
Na podlagi splošnega načela pravičnosti ter nekaterih temeljnih načel, kakršno je načelo vestnosti in poštenja, so se v sodni praksi izoblikovale številne omejitve. Med najznačilnejšimi so pravila o kontroli splošnih pogodbenih pogojev, iz katerih se je pozneje razvil eden ključnih delov sodobnega prava varstva potrošnikov. Ta pravila niso značilna samo za kreditno pogodbo, temveč veljajo za veliko večino danes sklenjenih pogodb, zato knjiga presega okvire izključno bančnega prava.
Vezava: trda
ISBN: 978-961-247-471-3
Št. strani: 456
Leto izdaje: 2021